Slovenski košarkar Zoran Dragić se je pri 32 letih znašel v situaciji, ki je ni vajen. Ob začetku klubske sezone namreč še nima delodajalca, kar je glede na njegove predstave v preteklosti in na olimpijskih igrah v dresu slovenske reprezentance precej čudno. Ljubljančana je to nekaj časa obremenjevalo, zdaj pa se je s situacijo sprijaznil in mirno čaka na pravo priložnost. V vmesnem času pa skupaj s trenerjem za individualno pripravo Anžetom Mačkom skrbita, da je v dobrem fizičnem stanju.

Na začetku oktobra ste prvič v karieri še brez kluba.

"Prvič sem v takšni situaciji, a verjamem, da je vse za nekaj dobro. Vem, kaj iščem in česa si želim, a zaenkrat ni pravih pogojev, da bi igral v kakšnem izmed evroligaških moštev. Tako trenutno čas preživljam z družino, in če sem iskren, mi to kar odgovarja. Avgusta in septembra me je situacija obremenjevala, zdaj pa sem se sprijaznil in miren čakam na to, kaj bo prinesla prihodnost."

Vas dozdajšnje ponudbe niso zadovoljile?

"Bilo je dosti zanimanja, tudi konkretnega, a na koncu ni prišlo do realizacije. Nekajkrat mi je že bilo rečeno, da bodo stvari urejene v nekaj dnevih, pa je nato vse skupaj padlo v vodo. Če bi želel na vsak način igrati, bi že lahko podpisal za kakšen klub. A še vedno sem trdno prepričan, da lahko igram na najvišji ravni. In to je evroliga."

Za dobro pripravljenost skrbite z individualno vadbo, pri kateri se vam je pridružil tudi Luka Dončić, ki je medtem že odšel v ZDA. Je bilo na treningih z njim zabavno?

"Z vsemi reprezentanti, ki smo bili letos na olimpijskih igrah, sem se odlično ujel in nič drugače ni bilo niti z Luko. Trdo sva delala, po treningih pa pogosto odšla tudi na kavo. A realnost je taka, da z individualnim treningom ne moreš nadomestiti moštvenega. Individualni so precej bolj naporni in monotoni, po določenem času te začnejo psihično načenjati. A drugega mi ne preostane, saj moram biti pripravljen, ko se bo pojavila prava priložnost."

Ste presenečeni, da ste se znašli v takšni situaciji?

"Sem presenečen, saj sem pričakoval veliko več. Na žalost pa se še ni izšlo po mojih željah. Kot sem rekel, vse je za nekaj dobro. Naprej me vodi rek, ki pravi, da kdor čaka, dočaka. Naučil sem se biti potrpežljiv. Tudi lani bi morda moral malo počakati in ne sprejeti prve ponudbe Baskonie."

Sta se morda oglasili tudi Cedevita Olimpija ali Krka in vam ponudili denimo odprto pogodbo?

"Ne. Z Olimpijo smo bili v stiku maja, ko so se zanimali zame. A takrat jim še nisem mogel dati odgovora, saj se igralska tržnica sploh še ni odprla. Nato od njih nisem slišal več nič."

V evroligi ste do zdaj odigrali sedem sezon. Kdo je za vas letošnji favorit?

"Če sem povsem iskren, nisem spremljal tekem prvega kroga. Nekoliko le obračun Baskonie. Favoriti so zdaj praktično že vsako leto isti – Anadolu Efes, Real Madrid, Barcelona, CSKA. Vse več vlagajo tudi pri milanski Olimpii. Pričakujem, da se bo znova prebudil tudi Fenerbahče."

Bi sprejeli tudi igranje v evropskem pokalu?

"Morda kasneje, proti koncu leta, če res ne bo prišla priložnost kakšnega evroligaškega kluba. Pa da ne bo pomote, moštva iz evropskega pokala zelo spoštujem. Tista pri vrhu bi brez težav igrala v evroligi, tudi kakšne tekme so povsem na evroligaški ravni."

Od Slovencev trenutno v evroligi igra zgolj Žan Mark Šiško. Se vam zdi to glede na uspehe reprezentance čudno?

"Ne vem, kaj bi rekel. Jasno je, da imamo številni reprezentanti kakovost, da bi igrali v evroligi in bi nas moralo biti v tem tekmovanju več. To smo več kot dokazali v reprezentančnem dresu. Luko Dončića in Vlatka Čančarja imamo v ligi NBA. Morda se bo v prihodnosti kaj obrnilo."

Ko smo ravno pri Šišku – ste ga pogrešali na olimpijskih igrah?

"Vsak igralec, sploh tako kakovosten, bi nam prišel še kako prav. A da ne bo nesporazuma – prav vsak, ki je bil v dvanajsterici v Tokiu, si je to več kot zaslužil! Šiško je bil žal poškodovan, a smo ga dobro nadomestili."

Vas blokada Batuma Prepeliču še preganja v nočnih morah?

"Vedno, ko vidim kakšno reklamo z olimpijskih iger ali ko mi jih kdo omeni, se spomnim tega. Bili smo tako zelo blizu, da bi si zagotovili odličje in finale z ZDA. To bi bilo nekaj posebnega. A tako pač je v športu, nekdo zmaga, drug zgubi. Če vprašate mene, smo igrali najlepšo košarko na celotnih olimpijskih igrah. Na koncu smo naredili odmeven rezultat, a ne takšnega, kot smo si želeli sami."

Je bila po šoku proti Franciji tekma za bron z Avstralijo že vnaprej izgubljena?

"Psihično smo bili pripravljeni na boj, a smo delali preveč napak, predvsem pa se preveč ubadali z delivci pravice. Avstralci so na drugi strani mirno igrali in imeli tekmo ves čas pod kontrolo. Štirikrat ali petkrat smo se približali, prišli na dve točki zaostanka, a znova padli na minus osem ali deset. To nam je jemalo energijo. Če bi le enkrat prišli do preobrata in povedli, upam trditi, da bi na koncu tudi zmagali."

Je pa Slovenija potrdila, da bo na evropskem prvenstvu znova med glavnimi kandidati za odličje.

"Evropsko prvenstvo je najtežje tekmovanje. Je težje od svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger, ker je v Evropi resnično veliko število zelo kakovostnih reprezentanc. A kot stvari stojijo zdaj, lahko optimistično zremo proti prvenstvu stare celine. Imamo mlado reprezentanco, ki bo še tri ali štiri leta zelo konkurenčna."

Kako ste sicer občutili čar olimpijskih iger?

"So res nekaj posebnega. Hudo mi je, ker smo se na njih prebili ravno v času pandemije koronavirusa, ker sem prepričan, da bi bilo še bolj posebno z navijači. Smo pa začutili olimpijski duh, ki vlada v olimpijski vasi. Vsi izjemni športniki na enem mestu, ki se pomešajo med seboj, se družijo, spoznavajo, pogovarjajo ... Res nekaj izjemnega. Žal mi je edino, da se mi ni uresničila želja, ki je bila resnično velika. Da bi spoznal Novaka Đokovića."