Stala sva pod plezališčem in skupaj preučevala smer. Prišel je pripravljen, kot vedno. Varovala sva drug drugega, si pomagala in se usmerjala, pa vendar sem sam lahko le sanjal o vrhu zahtevne smeri, on pa se je po nekaj zamahih že smejal tik pod vrhom. Ko smo s kolegi zaključili predavanja na kongresu, se nisva udeležila slavnostne večerje, ampak sva šla plezat.
Aljoša je bil spoštljiv in neposreden. Ničesar ni podcenjeval, ne kirurgije in ne gora. Najbrž ni naključje, da si je izbral medicino in alpinizem. Po svoji poti in v vsaki smeri je stopal premišljeno in preudarno, korak za korakom, brez prehitevanja. Ko se je posvečal svojim pacientom, ni razmišljal o gorah. Ko je plezal zahtevne smeri, ni razmišljal o medicini.
V raportni sobi je njegov stol ostal prazen in nihče ga ne bo mogel zasesti, zamenjati. Leta sva sedela skupaj in vedno me je nasmejal z udarnimi besedami in šalami, ki so zadonele v sobi in prekinile neprijetno tišino. Zame je bil tisti prijatelj, s katerim nisem potreboval dolgih pogovorov, da bi vedel, kaj misli. Delila sva si misli in ideje, delo in skrb za paciente. Imela sva veliko skupnega zanimanja, predvsem pri zdravljenju kroničnih ran in kirurških zapletov na diabetičnem stopalu. Zmeraj mi je pokazal kakšno novo knjigo, vse je natančno prebral in naštudiral, vsako operacijo je dodelal do popolnosti. Na naš oddelek sva prinesla nekaj novih tehnik, kot je Rayeva amputacija prstov in Burgessova podkolenska amputacija, ki je pacientom prinesla boljši izid zdravljenja. Od njega sem se priučil tehnike popolne hernioplastike po Lichtensteinu, perifernih blokad ter lokalnih režnjev na glavi, ki jih v takšnem obsegu nisem videl niti na kliničnem oddelku za plastično kirurgijo.
Spoštoval sem ga zaradi njegovega dela in življenjskih nazorov. Z Ano sta živela skromno in v sožitju z naravo. Avto je uporabljal, kolikor je bilo nujno potrebno, tudi v največjem nalivu se je vozil s kolesom. V službi sva bila vsa leta cimra. Prihajal je z velikim nahrbtnikom, v katerem so bile zložene posodice z oreški, semeni, domačim kruhom in namazom. Ni pozabil omeniti Ane, da je spet nekaj dobrega pripravila. Kljub jutranjemu hitenju sva vedno poklepetala, pogosto o pacientih, o težkih operacijah in možnih izboljšavah. O treningu in plezanju, odpravah in podvigih. Rad sem ga poslušal, pripovedoval je z navdušenjem in popolno predanostjo. In tudi on je bil odličen poslušalec. Zmeraj je z zanimanjem povprašal o mojih kolesarskih turah, kolesih in otrocih. Zelo jih je imel rad. Pogosto jim je podaril sladkarije, ki jih je prejel od hvaležnih pacientov.
Nedolgo nazaj mu je naš predstojnik rekel: "Aljoša, nisi ti za gore, prenevarno je. Posveti se 100-odstotno kirurgiji, potrebujemo te." A Aljoša je ljubil plezanje, plezal bi vsak dan, če bi lahko. To ga je osrečevalo in sprostilo, mu pomagalo odmisliti skrbi. Kdor ne pozna gora in občutkov, ki jih lahko da le alpinizem, tega ne bo razumel. Zavedal se je nevarnosti, zato se proti goram ni boril in jih ni premagoval. Gore je spoznaval, čutil skalo pod prsti in se vzpenjal z najvišjim spoštovanjem.
Aljoša je bil človek preudarnih besed in velikih dejanj.
Za njim bo ostala neskončna praznina, ki je ne bo moč zapolniti.
Prijatelj, pogrešal te bom. Vsi te bomo pogrešali. Našli te bomo med gorami, na poti in vrhu, kjer si bil najraje.
Jure Kovač Myint
Oddelek za splošno in abdominalno kirurgijo
Splošna bolnišnica Slovenj Gradec
