Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika je gostila televizijsko novinarko Saro Volčič, ki je znana predvsem po delu na področju črne kronike. O njenem knjižnem prvencu Leglo zla in zanimanju za črno kroniko se je pogovarjala z novinarsko kolegico, Večerovo urednico in novinarko Petro Lesjak Tušek.
Črno kroniko Volčičeva pokriva že skoraj vso kariero. Kot poročevalka je spremljala preiskovanje nekaj največjih zločinov pri nas, avtorica se je z marsikaterimi zločinci srečala v živo, obiskala jih je v zaporu, bila na prizoriščih zločinov in sojenjih, govorila je tudi z nekaterimi njihovimi najbližjimi. Želja po pisanju knjige je v njej tlela dolgo, na pobudo Mladinske knjige pa se je nato lotila pisanja. Knjiga je izšla leta 2024, gre pa za eno najbolj branih knjig, pred kratkim je izšel že tretji ponatis. Delo na področju črne kronike jo je zaznamovalo tudi zasebno, zato je v knjigi dejstva podkrepila z osebnim pogledom na zločine in zločince, razmisleki, kaj ljudi privede do nasilnih dejanj, ali so ljudje v osnovi nasilni, v kako varnem svetu živimo, dotakne pa se tudi občutkov obžalovanja in krivde. Čeprav sprva ni začela na področju črne kronike, se ji je zdelo to izredno zanimivo. "Črna kronika je nekaj zares resničnega. Vedno se mi je zdelo, da imamo s poročanjem o črni kroniki vpliv. Imamo tisto, kar vsak novinar želi doseči s svojim delom. Če imaš občutek, da premakneš nekaj malega v ljudeh, narediš veliko," razmišlja.
V treh desetletjih delovanja na področju črne kronike se ji je nabralo ogromno zgodb iz sveta kriminala, ki so po svoje vredne omembe, a se je bilo pri pisanju treba nekako omejiti. V prvencu se je osredotočila na primere, ki so jo zaznamovali in pri katerih se je z zločinci srečala iz oči v oči, ko je bila na prizoriščih zločinov in čutila tudi grozo opustošenja, ki ga doživijo tisti, ki ostanejo oziroma preživijo. "Šla sem v anonimni prikaz, omenila sem le storilce, ki so pokojni in za katere vem, da so se njihove vezi s svojci pretrgale," je pojasnila. Da ljudje pogosto stigmatiziramo storilce, pogosto pa tudi žrtve in se od njih ločujemo, razmišlja. "Želela sem prikazati, da smo vsi potencialne žrtve," dodaja. Opozarja pa, da imamo vsi ljudje v sebi temo in smo, čeprav si tega ne želimo priznati, tudi potencialni morilci. Da se je treba vživeti tudi v svojce storilcev, poudarja. Ravno ta pogled svojcev žrtev in nenazadnje tudi storilcev ostaja še neizpričan, zato si želi, če bo le mogoče, v naslednji knjigi nasloviti ravno to.
