Radlje ob Dravi: Obrt in dediščina v mladih koroških rokah

Strast do ustvarjanja tega, kar lahko dosežemo z lastnimi rokami in željo po odkrivanju ročnih spretnosti ter kulturne dediščine, ki so (bile) nekoliko zapostavljene, združuje sedem deklet iz Koroške, ki so se poimenovale Kolektiv roka. Da je, ko se je vrnila iz Ljubljane na Koroško, začutila močno željo po skupnosti, spoznavanju in druženju s kreativnimi osebami, nam je povedala Romana Brina Gobec, ki ima samostojno podjetje Brinas Studio, v katerem ustvarja z naravnimi barvami in tekstilom. V prostorih, ki jih ima v najemu v radeljskem domu obrtnikov, se tako dekleta druga od druge učijo novih spretnosti, obrti in kvalitetno preživljajo prosti čas. Nedavno so jih povabili tudi k sodelovanju na bienalu tekstilne umetnosti (BIEN), ki ga organizira Zavod Carnica iz Kranja skupaj z Naravoslovnotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani in Fakultete za dizajn, pridružene članice Univerze na Primorskem. Veliko čast in izziv jim predstavlja izdelava velike tapiserije, ki bo v času bienala in nato še dve leti visela v atriju Layerjeve hiše. Iz različnih strok, ki se med sabo prepletajo, so dekleta - Romana Brina Gobec, Natalija Lesjak, Karin Rošker, Martina Ambrož, Alja Herlah, Dona Blaznik in Maša Pasterk. "Z delitvijo znanja in skupnemu iskanju rešitev lahko predstavimo nekaj novega, nekaj drugačnega," razmišlja Natalija Lesjak. "Malo za šalo, malo zares sem na začetku naših druženj predlagala nekaj pravil: da ne obrekujemo, se ne pritožujemo in ne govorimo o fantih," je o prijetnih srečanjih, ki ustvarjalkam dalje zagon in podporo, povedala Romana Brina Gobec.

Ob današnji čim večji in hitrejši proizvodnji produktov (v modni industriji) negovanje obrti, vključevanje starejših, ki lahko predajo svoja znanja, predstavlja korak k dodani vrednosti, razmišlja diplomirana modna oblikovalka Natalija Lesjak. V svojem prostem času oblikuje oblačila in tekstilne vzorce, sicer pa je zaposlena v koroškem podjetju Ekstera, za katero tudi oblikuje. "Med umetniki se pogosto dogaja, da iščejo priložnosti zunaj meja svoje regije, s povezanostjo pa spodbujamo ustvarjalnost v domačem kraju," razmišlja. Karin Rošker, oblikovalka vizualnih komunikacij in fotografinja, je sicer na pripravništvu v Amsterdamu, a kljub temu sodeluje z dekleti. "Čudovito se mi zdi, da vsaka izmed nas zna nekaj posebnega in to deli z ostalimi. Ideja je tudi, da se naučimo spretnosti, ki jih ne zna še nobena, a se jih zato naučimo skupaj in si pri tem pomagamo. Menim, da je tega še vedno premalo, velikokrat se ne znamo povezati, morda vzpodbujati, zato me zelo veseli, da imamo nekaj takšnega tudi v našem majhnem kraju," je povedala. Da so bile stare obrti nekoliko zapostavljene, a se pri kreativcih vrača stik z njimi, ocenjuje. "Poleg inspiracije in ustvarjalnosti, ki jo stare obrti prinašajo, se vrača tudi stik s kulturo, sobivanjem, medsebojno povezanostjo, povezanostjo z naravo in trajnostjo, ki je zelo pomembna. Sicer je še vedno zapostavljena, a se na srečo k njej že stremi. Ideja kolektiva je bila naučiti se ročne spretnosti, te, ki jih obvladujejo še številne babice. S tem pa si poleg kreativnega zadoščenja lahko ustvarimo še nekaj uporabnega in s tem zmanjšujemo nakupovanje novih izdelkov. Ustvarjeni izdelki nosijo dodatno vrednost, saj so rezultat naučene spretnosti, izdelani iz ponovno uporabljenih ali naravnih materialov, v njihov nastanek pa je vpleteno tudi povezovanje in ljubezen," je razložila.

Tudi Martina Ambrož, profesorica likovne pedagogike, razmišlja o nujnosti takšnih druženj, sploh v manjših krajih, kjer umetnost in dotične obrti nimajo tolikšnega občinstva. Sama si na svoji izrazni poti prizadeva čim več risati in slikati. Najbolj suverena je v tradicionalnih tehnikah, kjer gre za prvinski stik z materijo. "Najljubše risalo mi je eno prvih orodij, za katerega so ugotovili, da pušča sled - palčka oglja," je povedala umetnica, ki so ji posebej blizu ekspresivne krokijske risbe form telesa z ogljem in tušem. "Vem, da je za mojo kreativno pot nujno, da se gibljem v krogih, kot smo ga ustvarile s puncami. Da mi ogromno zagona, debatiranja so nujna in odlično vzpodbudno okolje, kjer se lahko kot kreativka razvijam. Smo zelo radovedne in učljive. Vsaka kaj ponudi in si izmenjamo znanja. Sama bi rada ponudila risanje po živem modelu po principu projekta One minute sculptures, umetnika Erwina Wurma, kjer bomo risale hitre krokijske zabeležke z ogljem in drugimi risali. Vsaka bo malo model za poziranje in malo risarka," je napovedala. Ne glede na to, da Slovenjgradčanka Alja Herlah živi v Ljubljani, se za vsako srečanje kolektiva z veseljem pripelje na Koroško. Grafična oblikovalka, ki je specializirala tipografijo in oblikovanje črkovnih vrst, se dnevno ukvarja z oblikovanjem pisav in vizualnih komunikacij. "Ne glede na to, da je moje delo kreativno in z veseljem vsak dan pridem v pisarno, si že od nekdaj želim izdelovati z rokami. Ker večji delež delovnika presedim pred računalnikom, vedno znova iščem načine, da bi moji projekti bili analogni, ob enem pa si tudi v 'prostem času' želim ustvarjanja z rokami in povezovanja z naravo. Veliko več vrednosti imajo zame projekti, ki niso ustvarjeni digitalno, in to me resnično osrečuje," je povedala. Veseli jo ideja vračanja se k naravi, počasnega ustvarjanja in ohranjanja (slovenske) dediščine. "Vsaka od nas h kolektivu prispeva s svojimi izkušnjami in veseli me dejstvo, da se novih ročnih spretnosti in ustvarjanja učimo skupaj brez strahu po odzivu naročnika, javnosti," je zaključila.