Pina, ena zdaj že mnogih potomcev mojih staršev, to pomlad praznuje peti rojstni dan. Takratni nebogljeni dojenček je plazenje že dolgo tega nadgradil s hojo in tekom, danes izmeničnega izmenjevanja nog ne obvlada nič manj kot precej izkušenejši pripadniki naše vrste. Od lanskega poletja je tudi popolnoma samostojna plavalka, pozimi suvereno smuča, poganjalček pa je v tem času že uspešno zamenjala za pravo kolo na pedala - brez koleščkov. Piše in bere sicer res še ne, ker je zaenkrat manj študiozna od svojega starejšega brata, zato pa obvlada vse načine vokalne komunikacije - celo črka R ji zadnje čase (sploh ob izgovarjanju besedne zveze "na patrulji") ne povzroča več nikakršnih preglavic.
Še par mesecev pred rojstvom moje nečakinje, sva predsednik in podpredsednik društva MAD v prostorih Mestne občine Slovenj Gradec s sogovornikom iz občinske uprave prvič odprla temo kratko- in dolgoročne rešitve prostorske in siceršnje problematike (oziroma potreb, kot bi bil v tistem obdobju nekoliko primernejši izraz) alternativne in mladinske scene (=kulture) v Mestni občini. Pogovor je bil, kot vedno na podobnih sestankih, obetajoč, pozitiven, razumevajoč in za gosta Šolske ulice 5 predvsem optimističen. S sogovornikom - občinskim uradnikom, v čigar iskreni interes po ureditvi področja vsaj sam nisem nikoli podvomil - smo se strinjali, da si Slovenj Gradec kot mestna občina zasluži koncertno prizorišče za mlade, ki bo (podobno kot zgledni primeri v drugih občinah) potrebe alternativne in mladinske kulture zadovoljeval za več generacij. Ker je bilo očitno, da dolgoročne in stalne rešitve čez noč ne bo (takrat je bilo že jasno, da se bomo člani društva MAD v kratkem primorani iz klubskega prostora na Celjski cesti 22 - Špajza izseliti zaradi načrtovane izgradnje novih blokov - kar se je zgodilo septembra istega leta) smo se strinjali tudi, da občina in mladi sami nemudoma pristopimo k razmisleku in udejanjanju iskanja kratkoročne rešitve, ki bi zapolnila vrzel vmesnega obdobja med zaprtjem Špajza in odprtjem famozne dolgoročne rešitve, ki bi končno uresničila prizadevanja in napore prenekaterih generacij slovenjgraške mladine, menda že nekje od 80-ih naprej, po vzpostavitvi kontinuitete in kvalitetete mladinske in alternativne kulturne ponudbe domačega mesta. Na vprašanje o zadovoljstvu z društvenim življenjem v Habitatu (stara komunala), kamor smo društva pričela migrirati v letu 2018, sva odgovorila, da je Habitat zagotovo nastavek za prvovrstno platformo povezovanja in kvalitetnega bivanja mnogih mladinskih in kulturnih organizacij v občini, da pa bi bilo, če bi lokacija želela resnično zaživeti, nujno, da se iz prostorov umakne nekatere subjekte, ki vsebinsko med tovrstna društva ne spadajo. Med njimi je (že takrat - situacija je seveda popolnoma enaka še danes) kot posebej zavirajoče izstopalo socialno podjetje (v lasti menda vrhunske občinske menedžerke in županove svetnice), ki je najemnik relativno velikega prostora v pritličju z vhodom na dvorišče. "Aha, torej če zanjo najdemo drugo lokacijo, bi Habitat s svojim dvoriščem lahko zadihal na polna pljuča?" Odlična ideja. Rešitev bo, kot ostale rešitve odličnih idej naslednjih let, poiskana v kratkem.
Podobnih - obetajočih, pozitivnih, razumevajočih in optimističnih - sestankov v naslednjih letih nimam preštetih. V obetavnosti so seveda izstopali tisti, na katerih je prisostvoval sam župan. Takrat je mladina (v kasnejših pogovorih ni šlo več zgolj za člane društva MAD, pač pa za več različnih mladinskih organizacij s potrebo po koncertni infrastrukturi) Šolsko ulico zapuščala še posebej pretrepljana po ramenih, "take rabimo", "vsi samo nekaj zahtevajo, vi pa postrežete z rešitvami", "bravo mladina, le tako naprej". Brez izjeme so devičnega udeleženca takšni sestanki polnili z optimizmom o prihodnosti mladega bivanja v mestu. Ko tretjič ali četrtič ugotoviš, da od dogovorjenega v petih, osmih, dvanajstih mesecev ni bilo nič, pa ogenj navdušenja seveda počasi pojenja, tli in naposled ugasne. Tako sem se tudi sam hitro, še preden sem krmilo društva predal svoji (takrat) goreče zagnani naslednici, sestankov preprosto prenehal udeleževati, ter borbo prepustil naslednicam. Popolnoma oropan vsakršnega optimizma sem tako v letu 2022 (dve leti od začetka pogovorov) stoično opazoval srčno mobilizacijo članov društva, ki so se za pridobitev prostora, "zdaj se pa res potrudimo" zagnali v prenovljen boj - boj se namreč stalno prenavlja, po navadi nekaj časa, po tistem večmesečnem pričakujočem molku po obetajočem sestanku na občini - rezultat prenovljenega boja pa je seveda prenovljen obetajoč sestanek, rezultat prenovljenega sestanka je ... itn., itn. V tem (konkretnem) boju je nastal celo vrhunski video z izjavami podpore relevantnih občanov, z namenom objave videa in - seveda - obetajoče predstavitve na obetajočem prenovljenem sestanku na občini. Tu je seveda še prenovljeni boj na pustnem karnevalu (2023) - rezultiran v prenovljenem obetajočem sestanku, pa prenovljen boj z organizacijo okrogle mize (2024) s podobnim izplenom, itn., itn.
Še na kratko bolj konkretno: tudi vseh predlaganih in obravnavanih možnih kratko- in dolgoročnih rešitev več ne štejem. Prostori socialnega podjetja v Habitatu, garaže ob Habitatu, nekdanja Atlantida, (ironično) MKC na Ozarah, zapuščena hiša ob glasbeni šoli in (med dolgoročnimi) vključitev v večji projekt, npr. k prizidku športne hale, v garažno hišo, pod koncertno dvorano glasbene šole (tu gre še za zelo staro idejo, o koncertni dvorani glasbene šole namreč že dolgo ni ne duha ne sluha). Enkrat to, drugič drugo. Pač nimamo sreče. Enkrat idejo blokira Spotur, katerega volja očitno obvelja nad županovim iskrenim in resnim prizadevanjem, drugič nad slednjim prevlada kar kakšen gradbinec oziroma statik, enkrat nas prehiti pihalni orkester, včasih pa si odločevalci premislijo kar sami, ker je prostor premajhen (kljub temu, da nam - bodočim uporabnikom - velikost ustreza, sicer predvsem po načelu "bolje kot nič").
Tako pač je, življenje ni potica. In medtem ko se človeški zarodek, potem ko zvedavo ugleda luč sveta, nauči plavati, smučati, kolesariti in izgovarjati črko R, najpopularnejši slovenski mestni župan kljub zatrjevanemu nedvomnemu političnemu interesu, resni predanosti potrebam prav vsakega občana - sploh tistega, na katerem menda stoji svet, in iskreni želji pač ne uspe najti primernega prostora za mladino. Ker pač, force majeure, neodvisna nadmatematika od zgoraj.
Uspeh ima veliko očetov, neuspeh pa je sirota (oziroma, v primeru MOSG je neuspeh po navadi kar poštarjev).
Problem, ki se ga morda kdo na drugi strani celo zaveda in ga vsa ta leta celo načrtno hrani, pa je drugje. Ugašajoča plamena prostovoljstva imajo namreč življenjsko dobo. Po vsakem razočaranju je nov prižig težji, ogenj pa manjši. Tovrstni projekti namreč morajo (vsaj na vsebinski strani) načeloma temeljiti na prostovoljstvu, če želijo imeti "dušo". Prostovoljski mladinski sektor pa je sam po sebi fluktuidno področje (kot je fluktuidna tudi mladost sama). Izkušnja iz časa Špajza (ko se je res "dogajalo") kaže, da prostovoljci na neki točki dajo to, kar lahko, in naredijo prostor drugim. Drugih, zanamcev, pa scena ne proizvaja, če je okrnjena v svojem bistvu, torej onemogočena pri izvajanju svojega poslanstva in priklenjena v sizifovo borbo za osnovne pogoje svojega dela - torej infrastrukturo in sredstva. Z žalostjo vam tako sporočam, da društva MAD, vsaj kot smo ga poznali, danes več ni. Plamen v njegovem osebnem substratu je bil uspešno pogašen z nevizionarskim in neambicioznim vodenjem občine, ki pač ne pritiče nazivu mestna občina. Festival alternative in raznolikosti (FAR), 23. in 24. maja letos, bo tako deseti in zadnji rojstni dan (ter dogodek) društva MAD.
Vseeno želim veliko sreče vsem ostalim, sedanjim in bodočim borcem, ki bi svoj prosti čas z veseljem posvečali skupnosti in jo s tem pomembno soustvarjali, pa vam tega domači kraj, vsaj na tem področju, ne omogoča. Hkrati v društvu MAD pozdravljamo najavljen samonikli protest mladine 28. marca na Trgu svobode, na katerem boš zagotovo dobrodošel tudi bralec, v kolikor tudi ti v krepitvi mladinske in alternativne kulture vidiš enega bistvenih atributov nazivanja občine z "mestom."
Andraž Čas, Slovenj Gradec
