Nič ni bilo prepuščeno naključju, čeprav so se v četrtek ob odprtju pregledne razstave Ota Rimeleta Od rdeče do rdeče v Koroški galeriji likovnih umetnosti (KGLU) v Slovenj Gradcu poigrali s prav lepim naključjem, svojevrstno kombinacijo številk, namreč da je Rimele rojen 26. septembra 1962, Bogdan Borčić pa 26. septembra 1926. Slikarska dela obeh so namreč zdaj v KGLU razstavljena hkrati in se tudi povezujejo, kar mu je, kot je izpostavil Rimele, v čast, tudi ob občudovanju Borčićevih barv v slikah in grafikah. Odprtje razstave namenoma ob dnevni svetlobi in postopnem spreminjanju svetlobe vse do mraka ter s tem spreminjajoč se nagovor umetnikovih del in pospremljeno z glasbo je bilo prav posebno. Tako umetnik kot direktorica KGLU Petra Čeh sta pozvala, da si razstavo ogledamo še do junija v različnih delih dneva, ker izkušnja nikoli ne bo ista. Razstavo spremlja tudi video projekcija, ki prikazuje slike ob spremembi svetlobe med jutrom in večerom.
Prostor in tišina za čutno doživetje
Rimele je nagovoril občinstvo s poudarkom, da skuša odpirati vrata gledalcem z mislijo, da se je treba ustaviti, da lahko spoznavajo samega sebe, vstopajo v prostor in čas, v katerem se posvetijo sebi, kar je tudi lastnost umetnosti. Gledalci niso kupci ali sužnji, je dodal, in izpostavil, da je vesel, ker njegovega slikarstva ne narekujejo tržišče in nobena institucija. "Rdeča barva je simbolno najmočnejša, je z nami ves čas, hočemo ali ne, je stanje rojstva, življenje in smrti," je avtor opredelil moč barve, ki je narekovala tudi naslov razstave.
Od rdeče do rdeče akademskega slikarja, glasbenika in profesorja na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru predstavlja širok spekter ustvarjalnih prizadevanj, kakor jih zrcalijo dela, ki se kot rdeča nit pnejo od prvega poakademijskega obdobja v prvi polovici devetdesetih let preteklega stoletja do danes, je izpostavil kustos Marko Košan in podrobneje razčlenil postavitev, ki je sicer v veliki meri umetnikova. Na začetku razstave so predstavljena dela iz leta 1994, ki jih je KGLU pridobila z odkupom iz zasebne zbirke. Zanje je značilna gosta, pastozna plast barve, ki sega tudi na stranske površine nosilca, zaradi česar slike dobijo skoraj objektni značaj. V naslednjih letih Rimele svoje raziskovanje poglablja in se vse bolj posveča osnovnim elementom slikarstva: barvi, svetlobi in materialu.
"Njegove slike nihajo med abstrakcijo in samozadostno likovno prisotnostjo. Umetnika zanimajo skoraj neopazni prehodi med različnimi odtenki rdeče, ki jih dosega z natančnim in premišljenim slikarskim postopkom. Intenzivnost barve je modulirana tako, da slika nima osrednje točke, temveč deluje kot enotno, skoraj dematerializirano polje," opisuje Košan. V zadnjih delih Rimeletove slike-objekti ustvarjajo vtis lastne svetlobe, dobesedno zažarijo v prostoru in z gledalcem vzpostavijo subtilen odnos, ki presega zgolj materialno prisotnost umetniškega objekta. Njegova dela so minimalistična, a zahtevajo prostor in tišino, v kateri se izrazi njihova krhkost in svetlobna intenzivnost. Za njihovo objektivno pojavo stoji miselni svet in zavest o razumevanju človeka kot delu kozmosa, kakor lahko svet okoli sebe izkustveno občuti v dvojnosti fizične in duhovne razsežnosti, ki ni zgolj logos, temveč tudi čutno doživetje," poudarja Košan o "slikarju svetlobe".
Povezava podob in zvoka
Rimeletova umetniška govorica raziskuje svetlobo in barvo. Njegova dela segajo od pastoznih nanosov barve do monokromnih slik, pri katerih svetlobni učinki in obarvani robovi platna ali objekta ustvarjajo projekcije v galerijski prostor. Takšni sevajoči slikarski objekti so njegov prepoznaven znak, posebej izpostavljen z razstavo Iluminacije (2003), za katero je leta 2024 prejel nagrado Prešernovega sklada. Znan je tudi kot glasbenik kultnih skupin; soustanovil je skupino Lačni Franz in sodeloval z Laibach. V zadnjem času zvokovne kompozicije vključuje v prostorske instalacije, v katerih povezuje čas, prostor, podobo in zvok.
Njegov opus zajema slike, risbe, akvarele, grafike ter projekte na področju ilustracije, fotografije, scenografije in grafičnega oblikovanja. Med njegovimi mednarodnimi razstavami velja omeniti samostojno razstavo v madridskem Círculo des bellas artes, samostojni razstavi v Benetkah in na Dunaju in razstavo akvarelov v galeriji DDA Prattovega inštituta v New Yorku, so še poudarili v KGLU.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
