Ko je Melita Forstnerič Hajnšek, nekdanja Večerova novinarka in urednica, zbolela za diseminiranim plazmocitomom, razmeroma redko obliko krvnega raka, je svoje razmišljanje o bolezni in boj z njo opisala v avtofikcijski pripovedi z naslovom Taka nisem bila nikoli. Na literarnem večeru na Ravnah na Koroškem se je o knjigi, sprejemanju diagnoze in premagovanju bolezni z avtorico pogovarjala Petra Vidali, Večerova novinarka in urednica.
(Ne)priročnik za samopomoč
Da knjiga ni priročnik za samopomoč, pravi avtorica, temveč gre za resnično zgodbo o njeni bolezni, spoprijemanjem z diagnozo, dobrih in slabih plateh zdravljenja, pa tudi o minljivosti, saj je vanjo vtkala zgodbe pokojnih sorodnikov in prijateljev. V času boja z redko obliko krvnega raka, za katero zboli 120 ljudi letno, je pričela pisati surove osnutke, dnevnike. "Celo iz ambulantnih listov sem prepisovala izraze. Rekla sem, da se bom tega lotila na drugačen način in bom skušala napisat ne smešno, ampak vsaj knjigo o bolezni, ki ne bo smrtno resna, žalostna, nesrečna," opisuje. Da je pisanje iz pozicije ranljivega, šibkega subjekta izjemno težko, a je pisanje nanjo delovalo terapevtsko, pravi. Struktura knjige Taka nisem bila nikoli je dvodelna - lihi del predstavljajo poglavja z izpovedjo o bolezni, sodi del pa predstavljajo črtice, zgodbe iz prejšnjega življenja, zgodbe o pokojnih bližnjih, znancih. Čas zdravljenja pa je prinesel tudi kakšno humorno prigodo, ki jo je opisala v knjigi. "Predstavljajte si, da sem jaz, ki sem celo življenje brala in pisala, narobe prebrala zdravniška navodila. Napisali so mi, da moram kortikosteroid jemati samo ob dnevih, ko dobim biološko zdravilo. Jaz sem spregledala, da piše ob dnevih, pridno sem ga jemala vsak dan ob ostalih zdravilih. Bila sem zadeta, meni se je pa zdelo, da je to normalno, da takšna moram biti. Nadledvična žleza je norela. Vseeno pa so tudi tako vrednosti raka padale. Moja hematologinja mi je rekla, da bodo to metodo zdravljenja poimenovali po meni," v smehu razlaga.
Biti bolan pomeni biti luzer
Da je začetku s težavo povedala, da ima raka, priznava, kljub težki bolezni pa si ni želela, da bi jo ljudje pomilovali. "Takrat si v posebnem, ranljivem stanju. Tudi, ko ti nekdo izreče iskreno sočutje, ti gre to na živce," pravi. Da biti bolan v današnji družbi pomeni biti luzer, zapiše v knjigi. "Da smo mi tisti, ki smo v življenju nekaj 'zasrali', da se nismo pravilno prehranjevali in se nismo gibali. Naša družba na sploh ne razmišlja o ranljivih skupinah," pravi avtorica. Se je pa treba zavedati, da imamo odlično zdravstvo, poudarja Forstnerič Hajnškova, in dodaja, da so bolnikom, kot je bila tudi ona, na voljo številna zdravila brez doplačila, kar je za mnoge privilegij. "Zdi se mi, da naše zdravstvo na visokih obratih, ko si resno bolan, res deluje. Vsako novo zdravilo, ki ga Evropska agencija za zdravila sprejme, imamo izjemno hitro v uporabi," pravi. Opaža tudi, da se je nova generacija zdravnikov zvečine znebila kompleksa belih bogov, postali so bolj dojemljivi za bolnikova vprašanja. Kot pravi avtorica, si ni želela napisati priročnika za samopomoč, nikoli jih niti ni rada brala, a je bilo pisanje te knjige zanjo terapevtsko. "Ko sem sedela za računalnikom, sem čutila novo moč," je zaključila Melita Forstnerič Hajnšek.
