Na Koroškem te dni boj na požiralniku na vsakem koraku. Razmere so še vedno slabe, ponekod celo katastrofalne, a upanja in svetlih točk je vsak dan več, pri čemer gre Sloveniji na roko tudi vreme, ki je nekoliko zmanjšalo svoj srd, ali bolje odziv na to, kar je povzročil človek s svojo neustavljivo voljo po napredku, a pri tem zanemaril naravo. Vreme trenutno Koroško in druge prizadete dele Slovenije boža in omogoča reševanje tega, kar se reševati da.
Še dan pred petkovim začetkom vremenskega napada na Slovenijo sem osvojil vrh Pece, kjer je pihalo ko hudič. Glede na to, da sem na letnem oddihu (haha), me je sicer zmotila huda vremenska napoved za naprej, ki sem jo označil za katastrofalno, zlasti za človeka, ki želi kaj imeti od prostih dni v naravi. Kot da bi slutil. Od petka naprej pa - vojna. Da sem takoj skočil na noge, je razumljivo, vedel sem, da ljudje potrebujejo informacije takoj in zato koristil najhitrejšo pot - socialna omrežja. Ampak ta odziv na prizadetih območjih je skupen, je naš. V teh petih dneh terena sem srečal nešteto ljudi, ki so pomagali drug drugemu, sodelovali, pripeljali, zavarovali, rešili, jokali. To je pravi odziv in tisti obraz Slovenije, kot si ga želimo.
Ujma je naplavila veliko blata, ki ga še množično čistijo po prizadetih delih države, poseben problem bodo kmalu smeti, ki jih začasno kopičijo, kjer je pač prostor, a dnevi naplavijo vsak dan tudi kaj lepega. Boj še niti pod razno ni končan, še vedno marsikje ljudje nimajo vode, elektrike, ne morejo v trgovino ali k zdravniku, k obolelemu sočloveku, v službo, ker številne firme ne morejo delati in ker ni - mostov.
Danes je za luč na koncu tunela poskrbel Ambrož Duler iz podjetja Adteh iz Slovenj Gradca, ki ima na Prevaljah na desnem bregu Meže svojo novo poslovno enoto, tovarno. Do nje zadnje dni z avtom ne more, tako kot številni krajani Prevalj in Leš ne, lahko le smukne do nje peš, ni pa to najbolj varno. Ker se podjetje ukvarja z jeklenimi konstrukcijami, je sam stopil do župana in ponudil, če lahko naredi - most. In včeraj je most že stal. Če so sodelovali pri projektu popravila šole na Šrilanki, ki jo je uničil cunami, ni hudič, da ne bi pomagali sebi in drugim tudi na Prevaljah.
Kaj je pravi odziv in tisti obraz Slovenije, kot si ga želimo
Država sicer pomaga, a novodobni prevaljski junak je pokazal, da če se aktivno vključijo vsi, ki znajo in zmorejo, smo Slovenci sposobni vsega. Duler naj bo tudi zgled ostalim podjetjem in skupinam, ki na Koroškem ustvarjajo milijone evrov dobičkov, naj storijo enako, le tako bo regija dobila bitko in vzpostavila fer odnos z naravo.
Te dni je na Koroškem prisotna tudi bolečina ob izgubah domov, življenje je v nekaterih delih še zelo oteženo. Obraz človeka, ki gleda hišo, ki bo verjetno kmalu zgrmela dol, je bled. Kritičnih točk je pravzaprav toliko, da ne veš, kje je huje. Še vedno je na prvem mestu reševanje življenj, nato voda, elektrika. Sistem zaščite in reševanja na terenu deluje. Da ne bo šlo brez šumov in napak, pa je seveda jasno. Ob katastrofi takih razsežnosti enostavno ne zmorejo biti hkrati na več mestih, zato je pomembna tudi trezna presoja prioritet in to, da ljudje sami pljunejo v roke.
Predsednica Nataša Pirc Musar se je včeraj na terenu zahvaljevala vsem, ki pomagajo, stisnila kar nekaj rok in ljudem je njena pozornost godila. Četudi je bil obisk le bežen, jim je dal občutek, da niso sami. Tudi strankarska politika naj ob teh trenutkih pokaže zrelost in misel na dobro za vse. Obnova države po tej ujmi bo še zelo dolgotrajna.
