Prelep pripovedovalski večer je bil sinoči v Kuharjevi dvorani Koroške osrednje knjižnice na Ravnah, kjer je gostovala izjemna pesnica in pisateljica Anja Štefan. V pogovoru s profesorico slovenskega jezika in književnosti in folkloristko Ivo Potočnik je govorila o svoji ustvarjalni poti, odslikavi otroštva v njenih delih, sodelovanju s slovenskimi ilustratorji, o ljudskem izročilu, snovanju pravljic in akademski poti med Angljo in Slovenijo. Predvsem pa je zbranemu občinstvu pripovedovala: pesmi, pravljice, zgodbe.
Anja Štefan, ki je tudi prva dobitnica nagrade Prešernovega sklada za bogato literarno ustvarjalnost na področju otroške in mladinske literature, je med drugim zasnovala tudi pripovedovalski festival Pravljice. Dobitnica več nagrad in priznanj, med drugim tudi večernice, je povedala, da rada gostuje in pripoveduje, še pred literarnim večerom včeraj je bila med osnovnošolci v Slovenj Gradcu. "Ko gostujem in pripovedujem, mi je lepo, lepo je, ko dosežem med otroki in odraslimi skupno pozornost in tišino, ta izkušnja lepote je dragocena," je dejala in poudarila, da ima govorjena beseda moč, da prevzame. Mladi imajo danes seveda druge poti, kar je njihov svet, a hkrati jim predvsem skuša sporočiti, da je tudi beseda dovolj.
O svojih pravljicah je med drugim povedala, da nekako še čaka, da postanejo človeške, da je še vedno pri drobnih živalskih, a da se tudi že pišejo o teti Marjanci, kar jo veseli. "Ne upam, ni tako enostavno," je skromno dejala in se pošalila, da je očitno še bolj na ravni vrtca. Njeni liki so od nekoč in nekje, kjerkoli, lahko so v preteklosti in sedanjosti, način razvijanja zgodbe pa, da izhaja iz ljudskega izročila. O nagradah in priznanjih je dejala, da so pomembne za področje, so pa tudi potrditev za človeka osebno, spodbuda, ki potreplja, potrdi, da delaš dobro. Zelo lep je občutek, ko se ob nagradah oglašajo ljudje od blizu in daleč na različne načine. Nagrade, čeprav se ne da ubežati osebnim okusom in ne morejo biti povsem objektivne, tudi ozaveščajo, vsakič dosežejo še nekaj ljudi, je ocenila.
Najlepši del pripovedovalskega večera so bile seveda njene pravljice in pesmi, ki jih zelo veliko zna na pamet in jih izvrstno tudi pripoveduje - v njeni družini so že v njenem otroštvu veliko peli, sploh med vožnjami po Tolminskem, od koder izhaja, hkrati pa se je tudi veliko igrala sama v naravi in tako razvijala domišljijo in fantazirala. Vse pesmi in pravljice za otroke so seveda tudi za odrasle - so pa recimo Štiri črne mravljice, pisane za odrasle (pri katerih je sodelovala z odličnim ilustratorjem Tomažem Lavričem, ki se je navdušil za mravljice), zelo dobro sprejete tudi med otroci. Številna dela in ponatisi knjig, pri katerih je sodelovala z vrsto ilustratorji, kar pri osmih že s prav tako izjemno Jelko Reichman, pričajo, da je njena beseda res dovolj.
Med drugim je podelila, kar so sklenile njene mravljice, "za tale manj" jo je nagovorila Iva Potočnik, ki je odlično vodila večer: "Zgradimo svet, ki nam bo bolj po meri, so sklenile. Preveč je teh prismuknjenih potreb. Preveč potiskanja naprej. Preveč nesmiselnih pričakovanj. Začnimo z novo mantro: Manj, manj, manj."
