Urška Polanc
Ker v občini vsako leto poiščejo nekoga, ki denar potrebuje bolj kot pa sami, na Poljani na dobrodelnem bolšjem sejmu že 18. leto zapovrstjo zbirajo prostovoljne prispevke in nato pomoči potrebnim krajanom predajo vsoto, h kateri v tej maniri pridoda še občina. "Z veseljem sodelujemo, in dokler bo, bomo to peljali, kot smo že vseskozi. Posebej smo ljudem pomagali po poplavah. Po prijavah v sistem Ajda smo jim razdelili tri milijone evrov. Tega jim zdaj ni treba dokazovati. Vsak s svojim denarjem dela, kakor zna," razmišlja župan Prevalj Matic Tasič. Lani so zbrali povprečno vsoto, medtem ko so še leto prej rekordno, je povedala Marija Štaher iz Turističnega društva (TD) Poljana, ki enkrat na leto v kozolcu na Poljani priredi dobrodelni sejem. Za lanski, že 19. sejem sta v glavnem poskrbeli s Štefko Mlinar. "Rekordno vsoto 3170 evrov smo zbrali leto prej za družino Škufca, ki je v poplavah ostala brez vsega. Tokrat pa smo zbrali 1100 evrov, kolikor je dodala še Občina Prevalje. Župan vsako leto reče, 'kolikor boste vi nabrali, toliko bomo mi dali'," je zadovoljna Marija Štaher. Denar so tokrat namenili in ga minuli teden predali Verdnikovim z Leš. Informacijo o tem, da družina potrebuje pomoč, so tokrat dobili od patronažne službe.
Borita se in oba delata
"2200 evrov nama bo prišlo zelo prav, denar bova namenila za položnice, veliko jih je namreč zapadlih, in registracijo avtomobila. Vseskozi se boriva, oba delava, a na obeh straneh družine, vmes tudi pri nama, so ves čas prisotne bolezni. Brez očeta sem že od petnajstega leta, mamo sem izgubila pred dvema letoma. Zbolela je za rakom. Zdaj pa še po partnerjevi strani. To se vleče, ne pridemo ven. Po tem se ni enostavno pobrati," je povedala Ana Ovnič Verdnik, mama treh otrok, srednješolke in dveh osnovnošolcev. V njihovem vsakdanu jih ovira tudi to, da imajo le en avto. Starša imata namreč službi na različnih koncih, zato se usklajujeta tako, da gredo zgodaj zjutraj vsi skupaj od doma. Najprej na delo peljejo očeta, sledi razvoz otrok, šele nato gre 34-letnica v podružnično šolo Leše v službo še sama. Zaposlena je v kuhinji, poleg tega pa še čisti. Podoben sistem prevoza ima družina po službi, šoli. "Nekako ne pridemo na zeleno vejo. Moja mama je zbolela iznenada, prej sploh ni kazalo. Pa sva morala še tam vzeti kredit in so se nabrali stroški. Starejša hči je šla v dijaški dom, kar spet prinaša dodatne stroške. Smo v začaranem krogu," je dodal 35-letni Peter Verdnik, ki je kot viličarist zaposlen v Tabu. To, da so jim sokrajani pripravljeni pomagati, družini Verdnik pomeni zelo veliko. "Ostala sem brez besed, ko me je gospa Marička poklicala, nekaj časa sploh nisem mogla priti k sebi, solze so se mi kar ulile. Tega se ne da opisati," je še povedala mama. Čeprav bi kdo rekel, da vsota ni ne vem kako velika, družini ta finančna pomoč zelo pomaga, izpostavljata starša. "Ko si misliš, da daš evro, pa to ni veliko in nisi veliko prispeval, ne drži. Če vsak da toliko, je na koncu veliko," razmišlja oče.
Lepo je, da ljudje še imajo voljo prinesti stvari
"Vztrajamo iz enakega razloga, kot smo pričeli. Ubijemo tri muhe na en mah. Kot prvo svoj dom počistimo stvari, ki so še uporabne, pa jih mi ne potrebujemo več, medtem ko nekomu še pridejo prav. Kot drugo, nekdo lahko za drobiž dobi kakšen gospodinjski aparat, ki ga potrebuje in mu dobro služi. Tretje pa je, da z denarnim prispevkom pomagamo nekumu na primer pri plačilu položnic," je povedala Marija Štaher. Ljudje od Celovca do Mozirja pripeljejo stvari, te pa je nato treba znositi v kozolec, kjer je sejem. "Odpremo ga, ko imamo sejemske dneve - v petek, soboto in nedeljo. Prej smo bile tri, dobile smo še kakšno za pomoč, a zdaj sva ostali s Štefko Mlinar sami. Iz različnih razlogov je vedno manj ljudi pripravljenih pomagati," razlaga. Cen za predmete na bolšjaku ni, saj so podarjeni, sprejemajo le prostovoljne prispevke. Vsak prispeva po svoji vesti in zmožnosti. "Je fizično naporno, v kozolcu, dolgem 35 metrov, je dela za 14 dni," je dodala Štefka Mlinar. Obema prostovoljkama pa se zdi pomembno in lepo, da še obstajajo ljudje, ki imajo voljo prinesti stvari. "Nekdo bo to raje vrgel v kanto, ker mu je bližje, drugi pa se bo potrudil z željo, da bi od tega imel še kdo korist. Pri tem pa 'second hand', da se stvari še naprej uporabljajo in ne vržejo kar v koš, zdaj postaja že moderen," sta zaključili.
