Vedno dosežeta vse, kar želita? Kot najstnik ste prekolesarili Evropo, v praškem studiu snemali z Damienom Marleyjem, na Emo vaju je založba spustila, ker sta to želela, čeprav mimo načrta, koncert v Klubu K4 se tudi ni kar zgodil ...
Vama je kaj žal, da sta šla na Emo? Zmagati tam je naporno, bosta pa zdaj v zelo kratkem času dobila obilo izkušenj.
Kako ta norija vpliva na vajina čustva in ustvarjanje? So jih nove izkušnje razburkale in muzika kar šprica iz vaju ali sta se ujela v krču?
Vseeno se mi zdi, da sta se ob vsej tej izpostavitvi malo spremenila. Začuda pa sta zdaj bolj sproščena, samozavestna in igriva kot pred vstopom na ta vlakec smrti.
Sta obsedena z nadzorom? In kako to deluje pod okriljem ene največjih svetovnih založb, ki skrbi za vaju? Za koncerte se, recimo, še vedno dogovarjata sama.
Z glasbo se ukvarja tudi Zalin brat Urban, didžej in producent CHRNS, ki ga vrti tudi Garrix, na njegovo muziko pa plešejo na Tomorrowlandu. Kdo od vaju se z njim več pogovarja in o čem govorite?
Zala
Kakšni so odzivi na vajino glasbo in nastop doma, vemo. Kakšni pa so v tujini? Bila sta že na pripravah v Tel Avivu, ne vem pa, ali so se zgodili tudi tisti trije potrjeni nastopi v tujini, o katerih smo kramljali ob koncu poletja.
O čem razmišljata, ko stopita na oder, primeta v roke kitaro in mikrofon ter zapreta oči?
Poleti sta se preselila v Ljubljano, kjer ste brucka bibliotekarstva. Koliko je zdaj časa za študij?
Zala
Kako je videti, ko »padeta ven«? Se sploh znata skregati tako, da se iskri, ali si zreta v oči in čakata, kdo bo prvi umaknil pogled?
Česa na Eurosongu se najbolj veselita? Bo to, da bo tam tudi Madonna, plus ali minus?
Za konec pa najpomembnejše vprašanje: kakšne barve je ljubezen?
Intervju je bil objavljen v reviji STOP.
