"Na koncertih pred vsako pesmijo rad pokomentiram vsebino, o kateri bom pel, in tega je toliko, da se po navadi kar sproti odločam, o čem bom govoril in kaj bom pel."
"V svojih besedah sem zelo direkten in jasen, povem bistvo."
"V svojih besedah sem zelo direkten in jasen, povem bistvo."
Na novem albumu Prav zdaj se predstavita tudi vaša sinova, dopolnjujejo pa vas Leteči potepuhi. Pestro!
Dejan Došlo
Sergej Jereb
Matjaž Ogrin
Domen Gracej
Tomaž Zevnik
Žan Tkalec
Uroš Polanec
Jure
Jani
Borutom
Činčem
»Ko odbije zadnja ura, ni poti nazaj, takšna je pač procedura že od vekomaj. Pripravljen se soočil bom s to situacijo, že od rojstva imam pri seb' za smrt rezervacijo!« pravi pesem Kdor me videl bo umirat. Se ljudje dovolj zavedamo minljivosti, razmišljamo o tem?
Poleg zavedanja minljivosti je na vašem novem albumu začutiti tudi precej spodbude.
Morda ljudje določeno tematiko, ki se ji sicer izogibajo, lažje sprejmejo preko glasbe?
Prijetno se je pogovarjati z vami, saj je očitno, da vaše pesmi odsevajo vaš pogled na življenje, resnico, ki jo tudi živite in ne le podajate ljudem, da bi bili všečni. Vaša glasba ste vi. Na odru, doma in med ljudmi. Drži?
Brez dlake na jeziku, kot pravi ena vaša izpred desetih let.
Kdaj nova pesem dobi tisto patino, da postane stara? Vaše so že skoraj ponarodele. Spomnim se vas s koncerta v osnovni šoli, spremljali ste me na študentskih zabavah, danes pa vaše pesmi zlezejo pod kožo že mojim otrokom in ne glede na to, da ste v 60. letu, imam občutek, da se staram samo jaz, vi pa ostajate isti.
Kako gledate na čas digitalizacije, ko je glasba dostopna na vsakem koraku, v primerjavi z ustvarjanjem v času, ko so oboževalci nestrpno pričakovali novo ploščo, saj je bil to edini način, da so prišli do vaše glasbe?
»S tabo ni bilo nobene plošče naporno posneti«, se s kavča oglasi Dejan Došlo, kitarist Letečih potepuhov. Vaju smem prositi za kakšno skupno glasbeno anekdoto?
Adi:
Dejan:
Adi:
»Vse je v redu, vse je lepo in prav. Tud' če bi vnaprej vse vedu, enako bi ravnal,« pojete. Bi res?
Intervju je bil objavljen v reviji STOP.