Šahovsko življenje pred stotimi leti se je počasi prebujalo iz krize, ki jo je v svet prinesla prva svetovna vojna. Že leto prej je Kubanec Jose Raul Capablanca s trona zabrisal neuničljivega doktorja Emanuela Laskerja, nemškega Juda, ki bo še dolgo mešal štrene najboljšim na turnirjih, osebno pa doživljal veliko tragedijo, saj bo kmalu izgubil domovino, v begu pred pobesnelimi nacisti pa bo menjaval države kot po tekočem traku, vse do poslednje postaje v New Yorku.
Capablanca je vojno vihro preživel na varnem, v ZDA, igral manjše turnirje in vseskozi dokazoval, da je najboljši na svetu. Teklo je že šesto leto, kar sploh ni izgubil partije, rekordno obdobje mu je uspelo razvleči na osem let: partije ni izgubil od 10. februarja 1916 do 21. marca leta 1924, ko ga je končno na kolena spravil Čeh Rihard Reti. Leta 1922 je bil v Londonu na sporedu tudi prvi večji povojni turnir.
Pogoje je narekoval nekoliko ošabni Capablanca, ki organizatorjem ni pustil, da povabijo Laskerja, češ da se bo v Londonu govorilo o bojih za svetovno prvenstvo, s tem pa je Lasker menda že opravil ... Kakorkoli, turnir šestnajsterice, med njimi je bila večina najboljših tistega časa, je Capablancovo premoč le še potrdil: enajst zmag in štirje remiji je zadostovalo za prepričljivo zmago, s poldrugo točko prednosti pred drugim Aleksandrom Aljehinom in dve točki pred tretjim Slovencem dr. Milanom Vidmarjem. Le pomislite; dr. Vidmar, edini amater v izbrani druščini (ki se je še bolj kot v šahu uveljavljal v elektrotehnični znanosti), je zasedel tretje mesto in s tem prepričljivo potrdil svoje mesto v samem vrhu.
Strokovnjaki so ga kar nekaj let uvrščali med najboljših pet na svetu in mu prigovarjali, naj vendarle poskusi tudi z naskokom na naslov prvaka. A se skromni in previdni doktor ni pustil zapeljati. Le šahovska boginja Caissa ve, kaj bi bilo, če bi vendarle poskusil.
Turnir v Londonu je postregel še z eno senzacijo. Capablanca je namreč spisal znameniti protokol, skupek pravil, ki so poslej veljala v bojih za svetovno prvenstvo. Vedeti moramo, da FIDE takrat še ni obstajala.
Ustanovili so jo šele nekaj let pozneje, pa še potem je dve desetletji čakala, preden je prevzela nadzor nad svetovnim prvenstvom. Svetovni prvak je bil vse, edini, ki je narekoval in določal pravila. In Capablanca je bil strog, zelo strog. Resda je poenotil pravila glede trajanja dvobojev, igralnega časa in podobno, zato pa je na pleča morebitnega izzivalca zvalil ogromno, na videz nepremagljivo oviro: če si želel izzvati njegovo kubansko veličanstvo, si moral na mizo položiti 10.000 ameriških zelencev. 2000 prvaku kot honorar, 8000 pa v nagradni sklad (60 % za zmagovalca in 40 % za poraženca). Dodatno še vsaj polovico tega zneska za stroške dvoboja. Zdaj pa izzovi, če zmoreš!
Večina šahistov je o dvoboju takoj nehala razmišljati. Akiba Rubinštejn, Aron Nimcovič, tudi naš Vidmar o takih denarcih niso mogli niti sanjati. Še Aleksander Aljehin, tisti ruski emigrant, ki je čez nekaj let zbral denar in tudi premagal Capablanca, je jezno zaškrtal z zobmi. Si zapomnil pravila in jih čez leta Capablancu sam neusmiljeno molil pod nos ...
Mi pa se vrnimo k našemu junaku, ki se je po dolgi odsotnosti vrnil v domovino (takratno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev) in v Ljubljani poskrbel za znanstveno, univerzitetno, pa tudi šahovsko revolucijo. Igral je redko, ko pa si je vzel nekaj časa za lesene figurice, je praviloma navduševal. Kot v naslednji partiji, v kateri je zmlel slovitega Saviellyja Tartakowerja, najboljšega pisca med šahovskimi velemojstri.
Vidmar - Tartakower, London 1922
1.d4 e6 2.c4 f5 3.e3 Sf6 4.Sc3 Lb4
Vidmar in Tartakower nista slovela kot otvoritvena strokovnjaka, sta se pa odlikovala z ogromno močjo v praktičnem šahiranju.
5.Ld2
Že po peti potez je na šahovnici položaj, ki ga v praksi srečamo zelo redko!
5...0–0 6.Sf3 De7 7.Ld3 d6 8.Dc2
Črni pripravlja potezo e6-e5, beli se bori proti njej z napadom na kmeta f5.
8...g6
Dokaj lahkomiselno, saj beli še ni rokiral, črni pa se bo moral odpovedati črnopoljcu.
9.a3 Lc3 10.Lc3 Sbd7 11.0–0–0!
Pravilna odločitev! Lovski par belega in slaba črna polja v nasprotnem taboru kar kličejo v napad!
11...e5
Moderni mojster bi razmislil o 11...b5!? 12.cb5 Lb7, z določenim nadomestilom po belih poljih.
12.de5 Se5 13.Se5 de5 14.f4!
Vidmar sistematično odpira dolgo črno diagonalo, na kateri kraljuje njegov lovec.
14...e4
14...Sg4 bi odprtje diagonale podaljšalo le za potezo ali dve.
15.Le2 Le6 16.h3 a5 17.g4!
Kot v učbenikih. Grozi g4-g5, jemanje kmeta pa bi bilo slabo: 17...fg4 18.hg4 Sg4 19.De4, s strašnim pritiskom po dolgi diagonali.
17...Ta6 18.g5! Sd7 19.h4!
Najprej f, nato g in končno še h kmet! Kot po "žnurci". Slabše je 19.Dd2 Td6!
19...Lf7 20.h5! gh5 21.Lh5 Lh5 22.Th5 Tf7 23.Td5!
Sedaj pa je Dd2-d4 že resna grožnja.
23...a4 24.Dd1 c5 25.Th6!
Sledi novo odpiranje linij pred črnim kraljem. Katerokoli linijo beli odpre, bo po njej matiral.
25...Tg6 26.Tg6 hg6 27.Td6
Napad na g6.
27...Sf8 28.Dd5 Dc7 29.Le5 Da5
Obupan poizkus iskanja protiigre.
30.Kb1 De1 31.Ka2 De3 32.Tf6
Vsega je konec, črni ima en sam šah.
32...Db3 33.Ka1 Se6 34.Te6
Seveda ne 34.De6?? Dd1 in Db3 z večnim šahiranjem.

34...Kh7 35.Te8 Tg7
In še atraktiven zaključek:
36.Dd7 1:0.
Ena najlepših in najbolj prepričljivih zmag najuspešnejšega slovenskega šahista vseh časov.