Peter Mankoč: Slovensko plavanje ni v tako veliki krizi, kot se morda prikazuje, le mi smo bili izvenserijski

Peter Mankoč se je od bazenov poslovil pred petimi leti, a je zadnjo uradno tekmo odplaval že na svetovnem prvenstvu v Carigradu štiri leta pred tem. V disciplini 100 metrov mešano je bil najboljši Evropejec in s četrtim mestom le za las zgrešil medaljo. Tedaj je štel 34 let, njegovo telo je bilo iztrošeno, pogoji za treninge niso bili optimalni, napočil je čas, da si ustvari družino, se spominja Ljubljančan. Odločitev o zaključku športne poti zato ni bila prezahtevna, četudi so bili bazeni del njegovega vsakdana skoraj tri desetletja.

Prvih plavalnih zamahov ga je naučila babica, dedek ga je vpisal v plavalno šolo. "Ob prvih uspehih pri enajstih letih in zmagah na republiškem prvenstvu, kjer sem pobral vse možne kolajne, me je plavanje dokončno zastrupilo," se spominja danes 42-letni Peter Mankoč. Plavanja danes ne pogreša, ga pa moti, da ni več dobro telesno pripravljen. "Način življenja je drugačen. Po eni strani lažji, po drugi težji," ugotavlja sogovornik, ki se mu je bilo najtežje privaditi na dejstvo, da ljudje stvari ne počnejo s srcem in voljo. "V drugem delu moje kariere je bilo vedno tako, da smo z ekipo delali za isti cilj. Vse je bilo natančno dorečeno in vedelo se je, kdo počne kaj. V resničnem življenju tega ni. Ljudje niso vedno enako zainteresirani, in tudi če stremiš k istemu cilju, je ogromno mnenj, kako ga doseči. Mislim, da je bil to največji šok po športni karieri."

Če nimaš rad svojega dela, imaš težko življenje

Med letoma 1999 in 2012 ni bilo velikih tekmovanj, s katerih se ne bi vrnil z medaljo. Vedno je vedel, kaj želi doseči in kaj je treba za to storiti. "Če ti je težko početi to, kar delaš, potem imaš težko življenje. Želel sem biti čim boljši, premikati meje. To mi je uspelo, a sem moral imeti ob sebi pravo ekipo in podporo družine," poudari dvakratni evropski in svetovni rekorder. Kljub blesteči karieri ta ni bila brez vzponov in padcev. Predčasno je že dvakrat želel prenehati plavati. "Prvič pri 13 letih, ko so se vrstniki telesno hitreje razvili od mene in so bili večji in močnejši, kar je bil zame ogromen šok. In trenerji niso ravno stali v vrsti, da bi me bodrili, so me pa k vztrajanju spodbujali starši. Drugič pa je bilo pri 25 letih, po prvem svetovnem rekordu. Bili smo na višinskih pripravah v ZDA, ko mi je prekipelo. Bil sem 50 metrov oddaljen od slovesa, a me je na srečo prešinilo, da treniram že 20 let in še vedno nisem dosegel svojega vrhunca. V istem trenutku sem se obrnil, nadaljeval trening in ostal v plavanju," je povedal Mankoč.

Toda to še zdaleč nista bila najtežja trenutka v karieri. Dva meseca pred olimpijskimi igrami v Pekingu si je poškodoval ramo. "Bil sem v življenjski formi in eden od kandidatov za medaljo. Zaradi poškodbe nisem mogel v bazen štiri tedne, kar je za plavalca skoraj tako kot smrt. Vsi pretekli porazi niso bili tako boleči, takrat sem jokal," je priznal petkratni udeleženec olimpijskih iger, ki je nato v kitajski prestolnici za vsega desetinko zgrešil finale. "Tako je v športu. Seveda bi raje videl, da bi imel olimpijsko medaljo, a tega ne obžalujem."

Najbolj ponosen na rekorda

Dandanes se mnogo raje spominja izjemnih dosežkov, ki jih ob 34 medaljah s svetovnih in evropskih prvenstev ni malo. Vseeno je najbolj ponosen na svetovna rekorda. "Rekordi premaknejo človeške meje. Lahko si prvi, a to je lahko posledica, da drugi niso bili dovolj dobri. Prav tako sem ponosen na devet zaporednih naslovov evropskega prvaka, čemur se nihče ni približal."

Najuspešnejši slovenski plavalec se je pred kratkim preselil v rodno deželo svoje soproge in nekdanje plavalke Triin Aljand, v Estoniji dela kot trener v športni šoli. Do pred kratkim je sodeloval s Plavalno zvezo Slovenije ter pomagal pri izobraževanju trenerjev in plavalcev, a se je sodelovanje zaradi koronavirusa začasno ustavilo. "Slovensko plavanje ni v tako veliki krizi, kot se morda prikazuje. Težava je, ker je bila naša generacija tako uspešna. Bili smo zunajserijski in nobena podobna država nam ni prišla blizu. Kljub vsemu verjamem, da bi lahko bili na višji ravni, kot smo," je sklenil Peter Mankoč.