Prilepljena pred televizijo - izrednega pomena je, da dvoboje iz Pariza prenaša slovenska nacionalna televizija in jih lahko spremljajo tudi tisti, ki nimajo tujih športnih programov - sem spremljala sijajen uspeh Tamare Zidanšek. Izjemno je napredovala. Predvsem v osmini finala pa tudi že na prejšnjih dvobojih sem dobila občutek, da je resnično začela verjeti, da lahko premaguje tudi najboljše igralke na svetu.
Za sabo ima kvalitetne tekme, dobre priprave in kvalitetno ekipo. Tenis je tako kompleksen šport, da lahko odločajo tudi najmanjši detajli. Ko premagaš boljšo igralko, se lahko v glavi naredi klik, ki te pripelje do še boljših iger. Tamara je najboljši dokaz za to. Ni preprosto, ko že v prvem krogu premagaš šesto nosilko turnirja, Kanadčanko Bianco Andreescu, in nato nadaljuješ proti slabšim nasprotnicam, saj se večajo pričakovanja, pojavi se pritisk. Tamara pa je obdržala čvrstost - tako fizično kot psihološko. Da se je v tretjem krogu pobrala po izgubljenem prvem nizu z 0:6 in da je skozi cel turnir uspešna v podaljšanih igrah, je znak zrelosti. Dobro ve, da se v tenisu dvoboj ne zaključi pred zadnjo točko.
Tamara je čvrsta, samozavestna in ne popušča
Tudi v četrtfinalu je zanjo vse odprto. Čeprav so napovedi zelo nehvaležne, verjamem, da lahko še napreduje, saj Španka Paula Badosa zagotovo ni igralka, ki bi dominirala v svetovnem tenisu. Je izredno dobra igralka, a Tamara ima lepo priložnost, da naredi še en korak naprej.
Dobro je v Parizu igrala tudi Polona Hercog. Čeprav je obstala v tretjem krogu, se tudi v njeni igri vidi napredek. Nikoli ni prepozno, da delaš korake naprej. Če bo Polona vztrajala in se ji bo uspelo izogniti poškodbam, lahko doseže še marsikaj. Kaja Juvan pa je imela smolo z žrebom, že v prvem krogu je naletela na razpoloženo Igo Swiatek. Včasih smo bili veseli, če smo imeli enega predstavnika na glavnem delu turnirja za grand slam, letos pa so nas zastopali kar tri dekleta in Aljaž Bedene. Lahko smo ponosni, očitno je slovenski tenis v vzponu.