Kot bomba je prejšnji teden odjeknila novica, da sta najboljši slovenski atlet Kristjan Čeh in njegov prvi in doslej edini trener Gorazd Rajher prekinila sodelovanje. To se je zgodilo v trenutku, ko smo pričakovali met 22-letnega Ptujčana prek 70 metrov, in dober mesec dni pred olimpijskimi igrami v Tokiu, kamor se je Čeh med vsemi Slovenci edini uvrstil igraje. Vzrok je vsaj na prvi pogled banalen - Čeh je bil razočaran in verjetno tudi užaljen, ker njegov trener ni odobraval, da bi na treningih sodelovalo tudi njegovo dekle, Anna Maria Orel, metalka kladiva iz Estonije.
Kristjan je v nedeljo z metom 66,55 metra zmagal na ekipnem evropskem prvenstvu v Bolgariji in bistveno pripomogel k uvrstitvi Slovenije v elitni razred. Letos je svoj državni rekord popravil na 69,25 metra in zdelo se je, da tega 206 centimetrov visokega in 116 kilogramov težkega orjaka nič ne more zaustaviti pri pohodu na vrh svetovne atletike. Ta rezultat ga je pripeljal takoj za najboljšega na svetu - Šveda Daniela Stahla.
Tako Čeh kot Rajher sta po sporu izjavljala, da so bile njune odločitve hitre; nihče ni želel povsem zapreti vrat sodelovanja. Je prišlo med zadnjim vikendom, ko so se glave dovolj ohladile, do premika v njunih odnosih, smo vprašali Gorazda Rajherja. "V naših prostorih Atletskega kluba Ptuj trdno stojim na tleh. Še zmeraj zagovarjam svoje strokovno mnenje. Kristjan pa je tam, kjer pač je, kjer očitno misli, da je prav in dobro. Kaj več o tem ne znam povedati. Ob sporu mi je poslal le kratko sporočilo: 'Hvala za vse, kar si me naučil. Ampak tako več ne gre naprej' in tri pikice."
Kdaj je sploh prišlo do zaostritve?
"Od takrat sta minila dva, trije tedni. Bili smo sredi priprav na miting v Mariboru. Tam sva že bila na citiranem sporočilu. Če fant tako zapiše, se moram kot trener umakniti. Ni kaj dodati. Čakam na razvoj dogodkov, ki bodo posledica te odločitve. Marsikdo se sprašuje, zakaj je prišlo do tega. A fant je dal jasno vedeti, da je razlog za odhod v mojem nasprotovanju skupnim treningom z njegovim dekletom. Nič osebnega ni bilo; povedal sem le strokovno mnenje, ki mu večina komentarjev na to temo pritrjuje. 95 odstotkov ljudi me podpira pri stališču, da zasebne stvari ne sodijo v službo. Verjetno si nihče med nami v službo ne pripelje žene ali moža, ljubice, fanta, dekleta ... V naslednjem trenutku bi mu šef moral dati odpoved."
Kako je bilo med vadbo videti to prijateljstvo Kristjana in Anne Marie? Metalec diska in metalka kladiva sta skupaj trenirala ... Kakšno vlogo ste pri tem imeli kot Čehov trener?
"To je trajalo kar nekaj časa, od februarskih priprav v Medulinu. Pogovarjali in pogovarjali smo se, da to ne gre skupaj, in spet, da ne gre skupaj. Privatno življenje športnika, ki ga vodim, me sicer ne zanima, v to se ne vpletam. Ali ima dekle ali fanta, karkoli; do tega nisem kritičen. A mi smo se tu ustavili."
"Moja vrata so odprta, nanje pa mora sedaj potrkati. No, ni mu treba niti trkati, saj je vendar tukaj doma"
Kako je bilo to prijateljstvo videti na treningih?
"Imeli smo tudi skupne treninge, a takrat fokus ni bil pravi. Tako je bilo tudi pri njegovem prejšnjem dekletu, ki je iz naše, ptujske atletske vrste. Takrat sem prvič rekel, da je tega dovolj, da na mojih treningih ne bosta skupaj, ker takrat nista bila niti prisebna niti prisotna. Takrat je pojasnjeval, da tudi tako mečeta. A sem jima pojasnil, da to ni dovolj, treba je tudi vedeti, kako se meče. To je velika razlika. Za učenje potrebujemo čisto glavo."
A menite, da se je to poznalo tudi na počasnejšem napredovanju 22-letnega Kristjana? Saj je vendar pred dobrim mesecem spet popravil svoj rekord, ki je hkrati drugi rezultat na svetu!
"Novi rekord je vrgel doma na Ptuju. Če bi šla narazen aprila, bi se naslednje mesece še poznalo delo, ki sva ga opravila pozimi. Midva sva se razšla maja in priprave, ki sva jih naredila februarja v Medulinu, so potekale še v ločenih treningih Čeha in njegovega dekleta. Skupne treninge sem jima izrecno prepovedal in tega sta se držala. Trenirala sta vsak v svojih terminih. Ali je hkrati karkoli v njem tlelo, tega ne vem. A verjetno je bilo nekaj. Skupne treninge je na koncu prepovedal celo predsednik našega atletskega kluba. 'Tako se ne moreš obnašati. Biznis je biznis, pleasure pa je pleasure.' Služba je služba, zabava pa je zabava. To dvoje ne gre skupaj. In smo rekli, da Čehovo dekle pri nas ne more trenirati. Kar je bilo zanj verjetno kaplja čez rob in najino sedemletno delo je odpravil z enim samim stavkom ..."
Ustvarjanje atleta Kristjana Čeha pri njegovih 22 letih še zdaleč ni končano. Bila sta šele sredi projekta, ki so se mu priključevali strokovnjaki z različnih področij. Njegov razvoj so začeli spremljati na ljubljanski univerzi. Je to sedaj prekinjeno, končano? Je Čeh v tem trenutku prepuščen sebi?
"Najino delo je prekinjeno. Ta projekt sem vodil jaz in tukaj moram izpostaviti sebe, čeprav to nerad počnem. Projekt sem zagnal, da bi se tudi sam izobrazil kot trener, da bi povezal vse, kar je recimo pomembno za njegove rezultate. Okoli naju sem zbral strokovnjake, ki lahko sestavijo mozaik in prispevajo eksaktne podatke. Tako smo v sodelovanju z univerzo za šport dobili informacije, ki jih sam s kamero na treningih in tekmah nisem uspel posneti. Te podatke je bilo treba zbrati in smo po obdelavi dobili sliko, posnetek njegovih trenutnih sposobnosti. Pri tem me je zanimalo predvsem, kako bi bilo mogoče razvoj fanta, ki je danes star 22 let, nadgraditi. Fant je zdrav, v naslednjih letih bo pridobil še nekaj moči, hitrosti - in imel bo več v glavi. To ni več igra ene žogice, pač pa šestih, osmih žogic, ki bodo prinesle rezultat."
Čeh je v nedeljo na ekipnem evropskem prvenstvu skupine B zmagal in je Sloveniji pomagal do uvrstitve v elitni razred evropske atletike. Kaj vam pomeni njegov met 66,55 metra na tistem mitingu? Gre njegov razvoj še po smeri, ki sta jo skupaj začrtala?
"Ne vem. V nedeljo sem šel na motor in imel sem dan zase, za sprostitev, za uživanje. Zvečer sem videl podatke in to je to. Ko je še sprejemal moje znanje in odločitve, je bila vsaka Kristjanova tekma pospremljena s posnetki in mojimi komentarji. Sedaj tega ne počnem in njegovih dosežkov trenutno ne komentiram."
Lahko napoveste, kako se bo odrezal na olimpijskih igrah v Tokiu, če se bo tam pojavil sam, brez trenerja?
"Ne vem. Kako bo v Tokiu, bo treba vprašati kar njega."
Ste torej že stoodstotno zunaj dogajanja, ki je vezano na Čeha? Prejšnji teden ste za nadaljevanje sodelovanja vrata še pustili odprta.
"Moja vrata so mu odprta, nanje pa mora sedaj potrkati. No, ni mu treba niti trkati, saj je vendar tukaj doma. Vsi naši atleti pridejo do mene, pozdravijo in preprosto povedo, koliko je ura. Pridejo s predlogi za dogovor. V Tokio zagotovo ne bom odpotoval, saj smo se tako odločili skupaj na Atletski zvezi Slovenije, potem ko sem jim predstavil zgodbo s Čehom. Zame je trenutno ta zgodba zaključena in odgovornim na zvezi sem povedal, naj name ne računajo. Kvota potnikov je omejena in v tem trenutku odstopam prostor nekomu, ki bo tam lahko tekmovalcem kakorkoli pomagal."
No, Kristjan Čeh je tudi doslej že kdaj potoval sam po svetu; celo na zimske priprave se je letos odpravil brez vas. Na takih tekmovanjih torej ni nujno izgubljen, zna poskrbeti zase.
"Ko je bil pozimi na pripravah brez mene, smo imeli stike prek zooma in so mi dnevno pošiljali posnetke s treningov. Fizično nisem bil prisoten, sicer sem bil še kako vpet v delo. Zvečer sem analiziral treninge, prek noči sem pisal mnenja in naslednje jutro je vse to imel na mizi. A tudi takrat, ko sem delal s Kristjanom, nikoli nisem želel ničesar napovedati, četudi so me cukali za rokav. Kristjan je mlad, vsako leto sicer napreduje, a zmeraj smo metali le toliko, kot smo zmogli. Kako daleč je njegov disk letel, so merili drugi, midva nikoli. 65, 66 ali 70 metrov, to ni bila najina prioriteta. Najino delo se je končalo v krogu za met diska, Kristjan je moral uživati in samo tako je lahko disk letel daleč. Samo tisti ples v krogu lahko odplešemo idealno. Njegove danosti so vsem na očeh; vidi se tudi, kaj je uspel pridobiti s treningi. Tako smo se odpravili po naši poti."
Kristjana Čeha ste pripeljali v atletiko, ga vodili skozi vse obdobje. Do nekaj tednov nazaj. Kako se počutite danes, kot njegov trener, kot človek in prijatelj?
"Prizadet sem. Vendar se vsi, ki me poznajo, spomnijo tudi moje hude življenjske izkušnje, ki me je zelo dosti naučila. Posebej izpostavljam svojega pokojnega kirurga, ki mi je vlil upanje. Zadnje besede nikoli ni treba izreči. Zmeraj obstaja še nekaj. Moramo le slediti svoji poti in bomo uspešni. To nosim v sebi in tudi po tem burnem času s Kristjanom se moram postaviti na noge in nadaljevati s svojo zgodbo. Ali bo v njej še naprej tudi Čeh, je vprašanje. Imam nekaj drugih atletskih potencialov, tudi sina, ki prehaja v srednjo šolo. On potrebuje očeta in stal bom za njim tudi na treningih meta kladiva in diska. Talentiran je in ni edini."
Si lahko Čeh v lokalnem okolju omisli drugega primernega in kvalitetnega trenerja? Je takih dovolj v naši atletski vrsti?
"Znanja drugih trenerjev ne bi želel na široko ocenjevati. Zame pač ni trenersko znanje to, da nekomu en atlet vrže disk 70 metrov ali dlje, potem ko je dobil že izdelanega atleta. Tukaj bom kritičen do vsega, kar je Tina Maze ustvarila s svojim partnerjem, pa se je potem to prikazalo kot ekskluzivno delo Massija. Kje pa so vsi njeni trenerji, ki so jo naučili smučati in ki so jo pripeljali do vrhunskega nivoja? Njen partner je znal samo prejo dobro naviti v skupek. In kje je ta njen trener danes, je ustvaril kakega novega smučarja? Zagotovo so med našimi atletskimi trenerji kvalitetni posamezniki. Moja zgodba pa je tudi zgodba Veronike Domjan. Diske je začela metati pri meni na Ptuju, kjer je pri 19 letih epizodo zaključila z metom 60,11. Danes ima 25 let in meče disk okoli 52 metrov. A takrat je odšla k boljšemu trenerju! Rolanda Vargo spoštujem kot trenerja, a ga ne morem ocenjevati kot osebo. Toliko ur, kot sem vložil v Kristjana Čeha, toliko, kot sem jih prej v Veroniko in v vse ostale ... To je razlika med mano in med kvalitetnimi trenerji. Sam zmeraj o svojih atletih razmišljam, kot da so moji otroci. Vsem želim samo najboljše in z vsakim sem poskušal narediti svojo zgodbo. Če bi bil samo trener ... No, tu na Ptuju na nogometni zelenici opazujem več kot 20 trenerjev NK Drava, ki se vsi trudijo, preklinjajo in kaj še vse. Pa v 20 letih niso ustvarili nobenega nogometaša."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
