Pogovarjali smo se z enim najboljših plavalcev v slovenski zgodovini, ki se lahko pohvali z naslovom evropskega prvaka na 50 m prsno iz Debrecena 2012, kar je ozaljšal še z istim naslovom v kratkih bazenih leto kasneje. Na SP-jih je bil dvakrat četrti, svoj zadnji nastop pa je pripravil na olimpijskih igrah leta 2016, ko je na 100 m prsno osvojil 21. mesto. Po nekaj letih življenja v ZDA se je z družino preselil nazaj domov na Koroško. Ujeli smo ga ...
Z ženo Camillo in hčerkama ste življenju v ZDA rekli dovolj in se preselili na Koroško. Zakaj?
"Dolgo sva premišljevala o tem. Vedno sva načrtovala, da se vrnemo v Evropo. Niti ne nujno v Slovenijo. Evropski način življenja nama bolj ustreza. Amerika je bila super, dokler sva bila mlada, ko sva še študirala. Zdaj ko imava otroke (Keira je stara 4 leta, Aila pa pol leta, op. p.), ni več isto. Otrok čez dan skoraj ne vidiš; ob 6. zjutraj greš v službo in se zvečer vrneš. Ni tega, da bi otroke pazila babica in dedek, ampak jih moraš zaupati varuški, ki je pravzaprav sploh ne poznaš. Otroci so bili velik razlog za selitev, tudi tempo tukaj nama je bolj všeč. V Ameriki se vse vrti okoli dela, tudi takšne povezanosti med ljudmi ni, kot je tukaj. Da se sicer veliko zaslužiti, po drugi strani pa hitro izgubiti. Precej bolj stresno je v Ameriki in bolj rizično. Res ne bi rada bila stara 60 let in ugotovila, da sva vse zamudila. Je pa selitev pospešila tudi očetova bolezen."
"V ZDA se vse vrti okrog dela, tudi takšne povezanosti med ljudmi ni, kot je tukaj"
Mama in oče sta bila gotovo presrečna, ko ste jima povedali, da prihajate.
"Res sta bila. Tudi nam je všeč, da smo blizu. Hčerki se bosta naučili slovensko. Zdi se mi pomembno, da so vnuki blizu babice in dedka ter obratno. Tudi njima zelo ugaja druženje z vnuki. Keira (starejša hči, op. p.) se je hitro vklopila. Tukaj uživa, tudi nove prijatelje je hitro našla. Všeč ji je hrana, všeč ji je, da je v naravi, veliko smo v gozdu, kjer rada nabira gobe. Se mi zdi, da Amerike niti ne pogreša. Ampak zdaj je še majhna, če bi čakala do srednje šole, bi ji gotovo bilo zelo težko. Zelo všeč ji je, da sta babica in dedek tako blizu, kar vsak dan bi rada prespala pri njiju (smeh). Tudi plava rada, ravno danes je prvič zaplavala pod vodo. Najprej je obiskovala plavalni tečaj, zdaj sem z njo jaz."
Imate veliko težav z birokracijo?
"Je kar težko pridobiti vse papirje. Za mene ni težav, se pa pojavljajo okoli prijave in zdravstvenega zavarovanja za ženo in hčerki. Smo že bili v bolnišnici, samoplačniško. Tudi zdravniki so bili začudeni, da je tako. Je treba kar čakati na vse. Ampak bomo že uredili. Je pa neugodno, predvsem zaradi otrok."
Je bilo hišo v Washingtonu težko prodati?
"Ne. Prodala sva jo v petih dneh, imela pa sva pet ponudb. Hiša je bila stara dve leti in jo, priznam, pogrešava. Živeli smo na dobri lokaciji, sicer v naselju, a vseeno bolj na samem. Štiri tisoč kvadratov veliko parcelo smo imeli. Zdaj smo v Šentanelu, kjer je prav tako super. Vikend sva kupila leta 2014, ko sva zaradi priprav na olimpijske igre v Riu živela v Sloveniji. Zaradi tega se je bilo precej lažje vrniti. Vedno sva govorila, da je vikend v Šentanelu najino varno zatočišče. Če se karkoli zgodi, se še vedno lahko vrneva."
Kako pa je po dolgem času spet priti na ravenski bazen?
"Se mi zdi, kot da nikoli ne bi odšel. Kot da bi nekaj dni prespal in se vrnil. Ko sem skočil v vodo in zaplaval, se mi je zdelo, kot da nikoli ne bi nehal plavati. Občutek v vodi je še vedno fantastičen. Se mi zdi, da bi lahko na kratke razdalje, na 50 ali 100 metrov, še vedno dobro plaval. V zadnjih letih sem sicer plaval zelo malo, zadnja tri leta praktično nič, prej pa mogoče enkrat ali dvakrat na mesec."
Tudi trenerja Matijo Medveška je verjetno lepo videti.
"Še nikoli ga nisem videl tako nasmejanega. Videti je, da je zelo užival, ko me ni bilo. Kot da bi bil manj pod stresom. Kar smeje se. Sem se hecal, da se bom vrnil, pa se je kar zresnil (smeh). Res je lepo videti, da vsi uživajo v tem, kar delajo, in da je plavanje na Ravnah še vedno na zelo visokem nivoju. Tudi z Robijem Žbogarjem, najboljšim prijateljem s plavanja, sem se že srečal."

Olimpijske igre boste spremljali? Po dolgem času vas ne bo zraven.
"Zelo bom navijal! Navijal bom za slovenske plavalce, iz našega kluba bo tekmovala Janja Šegel, spremljal bom tudi plavalce iz drugih držav, s katerimi smo nekoč skupaj plavali. Je pa neverjetno, kako hitro gredo naprej rezultati. Po eni strani sem vesel, da ne plavam več, saj bi moral zelo napredovati, da bi bil konkurenčen. Že za uvrstitev v finale je treba biti izjemen. Vesel sem tudi za košarkarje, da so se uvrstili na igre, Dončića sem že v Ameriki zelo spremljal. Zelo je priljubljen, vsi ga poznajo, tudi takšen slog košarke igra, da je vsem všeč."
Kaj pa boste na Koroškem počeli? Se vidite v gradbenem poslu kot v Ameriki?
"Nekaj mesecev bomo gotovo popolnoma odklopljeni. Nočemo razmišljati o delu. Mogoče se bom vrgel v čisto nekaj drugega, lahko pa da bom nadaljeval v gradbeništvu, kjer sem delal zadnjih pet, šest let. Delal sem z lesenimi konstrukcijami, kar je tudi v Sloveniji vedno bolj priljubljeno. Verjetno bom pomagal tudi v Plavalnem klubu Fužinar. Veseli me predvsem delo z mladimi. Mogoče pa bo kakšen otrok tudi zaradi mene imel več veselja do plavanja."
Česa ne pogrešate iz časov, ko ste se s plavanjem ukvarjali profesionalno?
"Vsakodnevnega treniranja. To se nakopiči. Trenutno bi sicer z veseljem šel na trening, ampak ko so treningi po dva- ali trikrat na dan, pa ni več fajn. Tekmoval sem vedno rad. Škoda, da v plavanju ni več tekem in manj treningov. Bi bilo zanimivo, če bi bile tekme vsak teden. Treningi hitro postanejo monotoni, zato bi vse skupaj mogoče bilo smiselno razbiti z več tekmami. Sem se pa v Ameriki precej posvetil tenisu, ki mi je izredno všeč."
Tenis in plavanje torej. Kaj pa vrtnarjenje?
"Z ženo zelo rada vrtnariva. Ogromno zelenjave si pridelamo sami, tudi gobarimo radi. Obožujemo stik z naravo. Zato živimo v Šentanelu, bolj na samem. Je pa vikend, če razmišljam dolgoročno, nekoliko premajhen. A se nam ne mudi, za zdaj se imamo super, nič nam ne manjka."