(INTERVJU) Andrej Hauptman: Velesila smo in moramo gledati, da bomo čim dlje

Ko si kolesar na najvišjem nivoju, želiš v tem krogu tudi ostati, nam je ob obisku dejal Andrej Hauptman. A naš nekdanji as je med obema karierama, tekmovalca in trenerja, športnega direktorja, ki bi si morala slediti ena za drugo, zdrsnil v pekel. Toda ni se predal, s podporo družine in prijateljev se je uspešno vrnil ne le v življenje, tudi v šport. Na svet danes gleda drugače, še bolj pozitivno. Bolezen ga je utrdila, okrepila. Se pa zaveda minljivosti, ne le kariere, tudi življenja, in še bolj ceni tisto, kar je pomembno.

Pred desetletjem in pol je predčasno obesil kolo na klin, veliko časa preživel po bolnišnicah, a kar mu je bilo s tem odvzeto, mu je dalo voljo za nov začetek. Pogovoril se je s sabo, pobotal, ozdravel in se vrnil v kolesarstvo. Najprej v matični klub, ljubljanski Rog, in po 13 letih še v visoki profesionalizem, k moštvu UAE Emirates, da bdi nad obetavnim najstnikom Tadej Pogačarjem. Zgodba je kmalu dobila dobro znane, planetarne razsežnosti. "Imel sem posebno zgodbo, zaradi bolezni sem se kar nekaj časa lovil. Po ozdravitvi nisem bil usmerjen v svetovno serijo, ker sem družinski človek in sem zelo rad doma. Delal sem z mladimi, a bil ves čas v povezavi s to ekipo, kjer sem zdaj, to je bivši Lampre. Vsi naši kolesarji so praviloma šli v vanjo, Polanc, Pibernik, Bole, kasneje Pogačar ... In potem sem se še bolj povezal, ker je bil Tadej mlad in so bili prepričani, da mu bo lažje, če bo imel ob sebi slovensko govorečega. Seveda je bil Jan (Polanc) tudi zraven, še zdaj je. Jaz sem ravno zaključeval fakulteto za šport, na katero sem se pri 41 letih vpisal tretjič. Poleg tega pa je takrat, leta 2019, Allan Peiper, Tadejev in glavni športni direktor, ob njegovi prvi zmagi na Touru, imel hude težave z zdravjem. Miks vsega me je pripeljal do sem, kjer sem zdaj," nam je 46-letnik na svojem domu v Dobenu nad Ljubljano na kratko orisal okoliščine, ki so ga pripeljale do tega, da je tesno vpet v kariero najboljšega kolesarja sveta.

Z Maurom Gianettijem, šefom ekipe Emirates, pa sta bila že kolesarja v isti ekipi, Vini Caldirola v letih 1999 in 2000.

"Ja, v prvem letu mojega profesionalizma sva bila celo cimra na dirki Milano-San Remo. Kasneje, leta 2003, je bil moj menedžer v Caldiroli, športni direktor pa Matxin, ki je tudi zdaj menedžer ekipe. Tudi Giuseppe Saronni, šef ekipe v Lampreju, je zdaj pri Emiratih. Tako da neka poznanstva in dolgoletno sodelovanje, vse skupaj je pripomoglo, da sem zdaj tu."

Pri teh ljudeh ste očitno dobro zapisani. Ne le z rezultati, verjetno tudi z vsem drugim, delovno etiko, razmišljanjem, moraš biti pravi človek za takšno delovno mesto.

"Če si se na nekoga pri vsaki stvari, ki sta jo skupaj počela, lahko zanesel, potem vse skupaj pripelje do tega. Zaupanje je pomembno, v športu in povsod drugod. Najlažje je startati takoj, ko končaš športno kariero, jaz pa sem bil najprej dve leti več po bolnicah kot pa zunaj. Izgubil sem stik, a sem se vrnil, toda bil na nižjem nivoju mladinskih, kontinentalnih ekip. In ko si enkrat odstoten deset let, se težko vrneš. Sem pa vmes dozorel. Po drugi strani pa se mi zdi pomembno, da greš skozi vse šole, po stopničkah, ker kot športni direktor spet startaš z ničle."

Mladi fantje danes imajo vas, Gorazda Štanglja in druge, ki ste v stiku z najvišjim nivojem in jim lahko pomagate. Včasih ni bilo Slovencev na takšnih pozicijah. Kdo je vas tiščal naprej, če lahko tako rečemo?

"Gotovo smo imeli vsi podporo Vinka Polončiča, Primoža Čerina, Jureta Pavliča, meni je ogromno pomagal Gorazd Penko. Predvsem pa mi je Martin Hvastija, ki je šel par let pred mano v Italijo. Blizu sva živela in veliko trenirala skupaj. Povedal mi je, kako se vključiš, integriraš v ekipo, kaj je pomembno, da obstaneš. Dobrodošlo je, če si tretji na svetovnem prvenstvu, ampak nisem bil kolesar, ki bi zmagal na desetih, petnajstih dirkah. Treba je kar hitro ugotoviti, kam v profesionalizmu spadaš, kako funkcioniraš, da čim dlje ostaneš in čim več dosežeš. Mogoče je danes fantom lažje, ampak že mi smo imeli možnosti, naša generacija je v mlajših kategorijah vozila na večjih dirkah v Italiji in drugod, svetovnih prvenstvih. Zdaj imajo še vse belgijske klasike in so lahko ves čas v stiku z najboljšimi na svetu. Ogromno je tudi naših strokovnjakov po tujih ekipah, kar je pokazatelj, da v slovenskih klubih dobro delamo in da se za naše naslednike ni treba bati. Je pa še vedno težko prodreti, ker konec koncev moraš biti vrhunski športnik, da te sploh kdo opazi."

Koliko se je kolesarstvo spremenilo od vaših časov do danes?

"Veliko. Več je vsega. Če sta bila takrat na Tour de Franceu dva športna direktorja, so zdaj štirje. Z logističnega vidika je preskok velik, meni osebno je bil, ker sem hodil na dirke z majhno skupino, tu je pa na dirki po Franciji 30 ali 40 ljudi. Z vidika opreme je preskok, ekipe so precej bolj izenačene, na ogromno malenkosti moraš biti pozoren, ogromno je znanosti, po drugi strani pa je osnova čisto ista. Saj vsi imamo vse, aplikacije, podatke o vremenu, progah, na koncu pa energija in športnik naredita razliko."

Vrhunski šport je zelo izpopolnjen. Sodeluje cela vrsta strokovnjakov in trenerjev, zdi se, kot da imajo športniki vsak trenutek dneva programiran, da so avtomatizirani kot roboti.

"Saj vse ekipe imajo vse, na koncu pa še vedno odloči človeški faktor: če kolesar zaupa, če je energija med kolesarji, s trenerjem ... Še zmeraj brez tega, da znaš v določenem trenutku nekoga motivirati, da veš, kaj lahko od njega pričakuješ, ne gre. Na koncu ti to da korist ali pa ne."

Z Emirati ste začeli občasno sodelovati leta 2019 in hitro pristali v stalnem pogonu. Nad vami so uprava in trije menedžerji, vi pa ste med sedmimi športnimi direktorji. Kaj pomeni ta hierarhija?

"S tem se sploh ne ukvarjam. V prvem letu sem se ekipi pridružil na Giru, potem pa sem bil kar do konca zraven (smeh). Takoj so me močno vpeli. Ne bi pa govoril o hierarhiji, pri nas smo vsi enako pomembni. Prednost naše ekipe je zelo sproščeno vzdušje, vsi si pomagamo. S časom se je spremenilo le to, da sem bil v zadnjem letu veliko zraven Tadeja in Jana, ki sta imela skoraj identičen program, veliko več kot v prvih dveh letih."

Pa vseeno si ne lastite velikih uspehov. Vemo, da vam dostikrat zaupajo pomembno vlogo, ampak ste skromni in tega ne obešate na veliki zvon. Kot niste nikdar svojih dosežkov.

"(Smeh.) Ne želim biti v ospredju. Vsi smo tam zato, da fantje dosežejo svoj maksimum, in prav je, da so oni v središču pozornosti."

Pa se posvetiva njim. Včasih so velike dirke dobivali kolesarji v zrelih letih, zdaj pa imamo fenomen Pogačarja, ki ima pri učnih letih, ko je komaj zapustil kategorijo do 23 let, že dve rumeni majici z največje dirke po svetu. Kako je to mogoče?

"V zadnjih dveh, treh letih je prišla generacija Evenepoel, van Aert, van der Poel, Pogačar, Bernal ..., ki drugače razmišlja, verjetno se je tudi kolesarstvo malo spremenilo. Na drugi strani pa imaš izkušene, Gerainta Thomasa, Alejandro Valverde je pri 42 letih še vedno zraven, Rogliča, ki je tudi fenomen. Takoj je bil dober, pri 22, 23 letih je začel kolesariti, tri leta kasneje pa je že zmagoval v WorldTouru​. Vsega tega ne znam pojasniti, se mi pa zdi lepo, da se je v kolesarstvo vrnila romantika. Če je bilo pred osmimi leti vse zelo kontrolirano, favoriti so bili zelo izenačeni, vsak je gledal le, če je imel kdo slab dan, in je takrat napadel, je zdaj spet velik šov. Športni direktorji smo zaradi tega kdaj bolj živčni, ko se kdo odloči za napad 50 kilometrov do cilja in vse postavi na kocko, po drugi strani pa je za navijače veliko bolj zanimivo."

Se kdaj še uščipnete, če sanjate, kakšne uspehe ima Slovenija?

"Na začetku sem vsako sezono rekel, težko bo to ponoviti, a je že ene štiri leta vsakič hujše. Zdaj opažam, da sem se kar navadil, kako hitro se človek prilagodi. Kar se nam je pred osmimi leti zdelo kot v znanstvenofantastičnih filmih, da bomo imeli prva dva na lestvici in bosta med seboj dirkala, kdo bo zmagal na Touru in drugih največjih dirkah na svetu, je zdaj normala. Velesila smo. Ampak prav je tako in moramo gledati, da bomo čim dlje. Bomo kasneje vlekli črto, ko bomo šli v penzijo. Upam, da čim kasneje."

Koliko ima slovensko kolesarstvo od teh uspehov? Vaš Rog je nekaj dobil, Pogi Team ima tako sponzorje kot veliko mladih.

"Ja, in prav je tako, je pa res, da manjka močen klub v Mariboru, Celju, Kopru, Portorožu ... Narediti moramo čim več priložnosti za nove generacije šampionov. Za najmlajše, dečke, je ogromno dirk, za mlajše in starejše mladince pa v Sloveniji razen državnega prvenstva ni cestne dirke, le kriteriji. Imamo srečo, da je blizu Italija, ampak če lahko greš tja kdaj z le štirimi, petimi, v nekaterih klubih pa jih je 30, je zelo pomembno, da so tudi v Sloveniji zahtevne dirke, da lahko napredujejo. Ko sem bil še jaz mladinec in prva leta član, kolesarstvo ni bilo na takšnem nivoju, pa so bile dirke v Mariboru, v Slovenskih Konjicah, velika nagrada Ptuja, bili so tekmovanji za pokal Slovenije in kriterij slovenskih mest. Ne smemo biti zadovoljni, ogromno je rezerv, sploh pri mladih."

V Rogu ste bili trener v mlajših kategorijah. Ste takrat že vedeli, da bo Pogačar vrhunski kolesar ali je kdo drug več obetal?

"Za njega sem vedel, da bo profi ali super profi. Rekel sem, da se ne bom čudil, če bo kdaj zmagal na kateri od največjih dirk, ampak saj veste, kako je. Nekdo obeta, potem pa ogromno dejavnikov vpliva na kariero. Njegova generacija je bila zelo močna, Horvat, Primožič, leto mlajši Čemažar, Jerman, kar nekaj kolesarjev bi lahko doseglo več, kot so. Ampak kolesarstvo, sploh organizacija dirk, potegne za sabo ogromno stroškov, voluntarizma, potrebovali bi več sponzorjev. Zdaj imamo vrhunski nivo, Tour de France vsi poznamo, vsi bi sponzorirali Pogačarja, Rogliča, Mohoriča, profesionalce, ki pa so bolj ali manj rešeni. Vlagati treba v mlade. Morali bi se zavedati, da so bili ti fantje vzgojeni v Sloveniji. Svetovni nivo jih dobi brezplačno, klubi so mogoče premalo nagrajeni. Lahko si ponosen, če si pomagal na začetku poti, ko se za vsako dirko zbira denar in je težko. Mislim, da je to pravo. Meni je bilo lepo delati z mladinci, ko začutiš, kako so ti fantje hvaležni."

Pogačar je zelo mlad začutil odgovornost, da vrača v šport. Zelo šampionsko, da del zaslužka nameni za mlade v klubu.

"Tadej je bil že kot mladinec zelo zrel po razmišljanju, čeprav je bil fizično še v zaostanku. Če poznate očeta in mamo, vam je jasno, vzgoja je bila najpomembnejša, da se zaveda, od kod prihaja, in se trudi, da bi vračal v sredino, kjer je imel možnosti za razvoj. Želi si, da bi mladi fantje imeli vsaj takšne pogoje, kot jih je imel on, če že ne boljših."

Po drugi strani pa je na kolesu še vedno zelo igriv. Nima odnosa nekaterih bivših asov, ki se jim je po zmagi na Touru praktično vse vrtelo le še okrog te dirke. Še vedno bi rad vozil druge, pa četudi kdaj ve, da nima šans za kolajno, kot letos denimo v kronometru evropskega in svetovnega prvenstva.

"Spomnim se, ko smo se prvo leto vozili v Italijo na dirko Strade Bianche. Rekel sem, 'dokler boš to vzel kot igro in užival, boš uspešen'. Pa ne zdaj, ker sem jaz tako rekel, ampak on res uživa v tem, kar dela. Rad dirka tudi, ko ve, da bo težko zmagal. Prav zaradi tega se mi zdi, da je imun na stres, enkrat pač zmagaš, enkrat zgubiš. Naša največja naloga je, da razigranost v njem ostane čim dlje."

Kako se sooča s slavo, z rdečo preprogo, tega zadnje čase ne manjka?

"Za njegovo prizemljenost me ne skrbi. Gre z veseljem, ampak ni obremenjen, da bi moral biti ves čas v soju žarometov. Mislim, da se s tem super sooča. Najboljše se počuti s tistimi, s katerimi je odraščal. Ostal je preprost, zaveda se, da na koncu treba delati. Zdaj je bilo mesec dni časa, ko se je temu lahko posvečal, a je treba začeti paziti, da ne bo preveč. Ker so odgovornosti in pritiski, ki lahko vplivajo na to, da ni več vse le igra."

Veliko je v igri in zelo malo prostega časa, ker dirka se skoraj celo leto. Zdaj ni več le spomladanski in jesenski vrhunec, s Pogačarjem ste dosegli že tri ...

"Za našo ekipo je UAE Tour zelo zgodaj in zelo pomembna dirka, potem pridejo od Tirenskega do Jadranskega morja in druge, na katere ne moreš kar priti, 'saj mogoče pa bo'. Tadej je lahko skoraj vso sezono na najvišjem nivoju, tudi Roglič, če pogledaš UCI-lestvico, so tisti na vrhu celo leto konstantni. To so novodobni šampioni."

Pogačar ima tudi fantastično regeneracijo, kar pride najbolj prav na tritedenskih dirkah. A njegov trener pri Emiratih, Inigo San Millan, je v enem intervjuju dejal, da ga letos na Touru nihče ni izzval do te mere, da bi iz sebe iztisnil maksimum. Ta podatek je kar strašljiv za konkurenco.

"Od tega bi se distanciral. En slab dan in bi bili tam tam. Veliko težje je bilo zmagati, kot je zdaj videti po časovnih zaostankih. V šesti etapi smo bili dobro stisnjeni v kot, na Mont Ventoux se nam je super izšlo ... Kar nekaj etap je bilo tako. Konkurenca je izenačena, odločajo malenkosti, glava, pripravljenost ... Moramo se fokusirati za naprej. Težko prideš na vrh, še težje tam ostaneš, še težje dolgo časa. Pritisk je vedno večji, lahko le izgubiš."

Ali ob vsej visoki tehnologiji, meritvah, analizah lahko slab dan že napoveš ali še vedno udari kot strela z jasnega?

"Če bi lahko, bi vse naredili, da se to ne bi zgodilo. Kolikor je človeški organizem fenomenalen, toliko lahko ena malenkost, en virus, vse podre. Najbolj občutljivo je, če je gorska etapa po dnevu počitka. Vsi to vemo, pa zmeraj se enemu zgodi slab dan. Zaradi tega so tritedenske preizkušnje toliko cenjene in zanimive, ogromno faktorjev vpliva na rezultat. Že v prvem tednu Toura, ko rečeš, saj ni gorskih etap, ampak do njih moraš priti. In težko vse kontroliraš."

O izzivih na tritedenskih preizkušnjah je veliko govora. Za naslednjo sezono imate v načrtu Tour in Vuelto, Pogačar pa je dejal, da želi nekoč voziti tudi Giro. Težko si predstavljamo, da bi v naslednjih nekaj letih glavni sponzor s tem "ogrozil" Tour, ki je pač daleč največja dirka na svetu.

"Vse ob svojem času, še veliko ga Tadej ima, lahko bo vozil vse, treba pa se je zavedati, da ob njegovi mladosti dve tritedenski dirki zapovrstjo ... Primož je vozil zadnji dve leti na Touru in Vuelti, nekaj fenomenalnega je, kako je bil odličen. Telo se še nekako spočije, ampak za glavo je zelo težko biti ves čas skoncentriran. Tudi v pripravljalnem obdobju moraš biti, ker tiste tri tedne, mesec dni, moraš ves čas paziti, da ne zboliš, in vse drugo. To se mi zdi zelo velik izziv, ki lahko pusti posledice tudi glede regeneracije. Tadej se tega hoče lotiti in verjamem, da je lahko uspešen. Je pa treba vedeti, da kar si zdaj zadamo, ni nujno, da se bo v novem letu zgodilo. Decembrski program lahko ima do oktobrske realizacije velikanska odstopanja, ker se moraš prilagajati na situacijo, na počutje. To je umetnost, vedno gremo v najboljši smeri za športnika. Okvirne načrte za novo sezono imamo, več pa bo znano na januarskih pripravah v Valencii."

Zelo verjetno pa je, da se bosta z Rogličem spet srečala na dirki po Franciji in da bosta tam glavna favorita za zmago. Kako gledate na njuno rivalstvo?

"Na dirki seveda delaš za svojo ekipo, podrediš vse za zmago tvojega kolesarja, drugače pa sem kot Slovenec, bivši selektor, zelo ponosen na oba. Fenomenalno je, da sta naša dva glavna favorita. Ni važno, kdo zmaga, oba sta vrhunska. Če so nam bile pred par leti to le pobožne želje, je zdaj realnost in se moramo vsi, od prvega do zadnjega, zavedati, kako velika stvar je to, da imamo dva tako velika šampiona. Pač moramo pozdravljati tistega, ki zmaga. Mislim, da so to tako sladki problemi, da niso problemi."

Se tudi vam zdi, da se je razklanost med navijači po lanskem šoku v Franciji malo polegla, da so ljudje sprejeli oba?

"Saj veste, kako je, če so rivalstva, se v medijih bolj bere, bolj prodaja. Zdi se mi, da je bilo malo preveč potencirano in se je pozabljalo, kako velika zgodba se piše v Sloveniji. Tu lahko še vsi skupaj veliko napredujemo. Bistvo je, da imamo najboljše kolesarje na svetu, ne samo Primoža in Tadeja, in vsakemu Slovencu v ospredju moramo privoščiti, ker ne vemo, kako dolgo bo še trajalo."

Ni pa dileme ob reprezentančnih akcijah. Letos ste fantastično zgodbo spisali v Tokiu. Z Rogličevo zlato olimpijsko kolajno in Pogačarjevim bronom je bila Slovenija najuspešnejša kolesarska država.

"Veličina se pokaže na velikih dirkah. Ti fantje so takšni profesionalci in prijatelji, da naredijo vzdušje, da vse funkcionira kot v zelo uigranem moštvu v kakšnem drugem športu, ki že par let nastopa skupaj. Tu smo res nekaj posebnega, ponosen sem, da sem bil del te zgodbe in da nam je v kratkem času uspelo ogromno narediti tudi na reprezentančnem nivoju."

Uspeh ne more izostati, če imamo ob vrhunskih kolesarjih tudi takšno podporno osebje. Posnetek iz avtomobila, ko ste Rogliča spremljali do zlata, je postal viralen. Ob takšnem spodbujanju se ni moglo končati drugače.

"(Smeh.) Glavna naloga pri takšnih profijih je le, da je klima, 'štimunga' ta prava. Treba je dodati, da smo imeli tudi nadpovprečno sposobne mehanike, maserje, cel mozaik se je sestavil. Seveda pa na koncu rezultat naredijo kolesarji. V Tokiu smo dali piko na i zadnjim letom, še zdaj, ko se srečujem s kolegi iz drugih velenacij, nam kar malo zavidajo."

Tik zatem ste presenetili z odstopom s selektorskega mesta. Pričakovali bi, da bi z uspehi dobili dodaten veter v jadra.

"Mogoče je videti lahko, ampak kakorkoli obračaš, je potrebne ogromno energije poleg vseh stvari, ki so se odvijale. In če vidiš, da energija šepa, ni fer do fantov, ki si zaslužijo popolno podporo. Res pa je, da mi je mandat potekel že pol leta prej, vendar smo se zmenili, da bomo potegnili zaradi prestavljenih olimpijskih iger. Po drugi strani se mi zdi, da je reprezentanca postala tako uspešna, da potrebuje človeka, ki se z njo ukvarja celo leto. Novemu selektorju (Urošu Murnu, op. p.) želim vse najboljše, sem mu že povedal, da bom slovenske kolesarje iz svoje ekipe pripravil za največja tekmovanja."

Kljub vsem sanjskim uspehom pa ta generacija še ni presegla vašega brona s cestne dirke svetovnega prvenstva. Dokaz več, kako težko je priti do kolajne oziroma mavričaste majice?

"Ne, ni mačji kašelj, prav tu se vidi, kako širok je vrh v kolesarstvu, to je globalen šport. Roglič je sicer bil drugi na Norveškem v kronometru, kar je tudi težko ponovljivo. Ampak ena dirka, en dan, en defekt, ena slaba poteza in eno leto čakaš. Ali še več, če ti proga ne ustreza. Vse se mora iziti. Težko je zmagati na Tour de France, iti po medaljo na olimpijskih igrah in potem še na svetovnem prvenstvu. Bodimo malo realni, haha. Sem pa prepričan, da bo ta generacija v par letih še s svetovnega prvenstva prišla z zlatom."

V vmesnem času vam še lahko raste špeh ...

"Haha. Glede na to, da sem zdaj trener, športni direktor, si želim, da bi prišla čim prej."

So ta kolajna, kipec za slovenskega športnika leta 2001 in vsi uspehi danes iz avtomobila uteha za to, da ste morali kolesarsko kariero zaradi bolezni zelo zgodaj zaključiti, že pri 31 letih? Verjetno bi dosegli še marsikaj, tudi olimpijsko kolajno ste si še zastavili za cilj in še kaj.

"Zdaj sem končno našel nekaj, da sem zadovoljen s sabo. Kar nekaj let sem imel velike težave, da sem prebavil, da nisem mogel po normalni poti zaključiti kariere. Pred desetimi leti bi vam rekel, da s svojo kariero nisem zadovoljen, zdaj pa sprejemam, da sem dosegel to, kar mi je bilo dano. Ali pa še presegel. Nikoli več ne razmišljam, kaj bi bilo, če bi bilo. Mogoče zdaj ne bi bil tu, če ne bi šel skozi vse to."

Menda ste kar celo leto preživeli v postelji, v bolnici ...

"Ali pa še več, veliko sem bil v kliničnem centru ali na 'gastro'. Takrat k sreči zaradi protibolečinskih tablet nisi čutil realnega stanja, je bilo pa kasneje zelo težko. Sploh ko vidiš svoje kolege, s katerimi si bil po celo leto na dirkah, zmagovati, ti si pa vesel, če prevoziš 30 kilometrov z ženo in greš s kolegom na kavo. Imel sem težave s srcem, aritmijo, kar nekaj povezanih bolezni, najtežje pa je bilo s črevesjem, ulcerozni kolitis, in so mi odstranili celo debelo črevo."

Ste zdaj toliko zdravi, da lahko normalno živite?

"Po takih posegih se redko počutiš olimpijsko. Spomnim se prijatelja Davida Rožmana, dolga leta je bil maser Chrisa Frooma, ko me je obiskal v bolnici. Bil sem v fazi, ko sem težko sprejemal obiske, težko sem bil sam s sabo. Ob slovesu pa me je čakalo zelo prizemljeno sporočilo. Dal mi je vedeti, da moraš v življenju bolj gledati na to, kar lahko delaš, in ne, česa ne moreš več. Ljudje so še v veliko slabšem stanju, vendar so pozitivno naravnani. Če gledaš s pozitivne plati, je hitro čisto druga slika."

To je vzor za mlade športnike, saj so v karieri vsakega padci, po katerih se je treba pobrati.

"Življenje je polno padcev, če si še tako dober. Sploh za kolesarstvo pravijo, da je odlična šola za življenje, zmagovalec je samo eden. Tisti, ki zmaga največ dirk, jih deset, petnajst, imaš pa sto startov na sezono. To je šport poražencev (smeh). To je šola za življenje, da ne obupaš, da tudi na dnu najdeš motivacijo, da stremiš za boljšim. Menim, da je treba podpirati mlade, ne le tistih, za katere smatramo, da bodo šampioni, ampak vse, ker ti šport pomaga dozoreti, postati boljši, ni važno, na katerem področju na kasnejši poti."