Eden najbolj vročih odbojkarjev Merkurja Maribor je Ahmed Abulubaba Ahmimmid Ikhbayri, ki je pogodbo z mariborskim klubom podpisal junija lani. Tako je pojasnil, od kod tako dolgo ime, in se še predstavil: "Ahmed je moje ime, Abulubaba je ime očeta, Ahmimmid starega očeta, Ikhbayri priimek. Rodil sem se v Libiji, star sem 23 let, visok 203 centimetre, odbojko sem začel igrati v rani mladosti, igram na mestu korektorja, sem tudi libijski reprezentant, kot je bil moj oče. Imam pet bratov, dva sta starejša od mene, vsi živijo v Libiji in vsi so odbojkarji. Radi bi igrali v tujini, morda se bo še komu želja uresničila." Rojen je v mestu Saba, podobne velikosti kot Maribor, na jugu države. Tam je začel igrati odbojko, ko so se preselili v drugo največje mesto Bengazi, je seveda ni opustil. Tam si je v prvi državni ligi utrl mesto v reprezentanci in se podal v svet.

Libija je nemirna država, pred leti se je vnela državljanska vojna, veliko ima migrantov in beguncev. Kakšno je življenje v njej?

"Po kar dveh državljanskih vojnah v zadnjem desetletju se življenje v Libiji umirja, čeprav razmere še niso take, da bi bili prebivalci zadovoljni. Na določenih območjih je vojno stanje, zato smo se preselili v Bengazi, kjer je življenje mirnejše in varnejše."

Kakšna je kakovostna razlika med libijsko in slovensko odbojko?

"Velika. V Sloveniji se igra kakovostnejša, prekinitev tekmovanj ni, če odmislimo lansko leto zaradi koronavirusa. Pri nas se eno leto prvenstvo odigra do konca, drugo leto je prekinjeno sredi sezone, včasih ga sploh ni. Je ogledalo razmer v državi. Zaradi tega šepa kakovost klubske in reprezentančne odbojke. Slednja se ne more primerjati s slovensko, ki je med najboljšimi na svetu. Libijski reprezentanti zvečine igrajo za domače klube, le trije v tujini, ob meni dva še v Egiptu."

Kje bi bil Merkur Maribor v libijski ligi?

"S to ekipo bi bil pri vrhu lestvice, verjetno prvak."

Letošnja sezona je vaša druga v tujini.

"Prvič sem se v tujino odpravil poleti 2019, ko sem podpisal pogodbo za srbskega prvoligaša Niš. Sezona je bila dobra, osvojili smo naslov podprvaka, vendar prvenstvo zaradi koronavirusa ni bilo odigrano do konca. Ob prekinitvi je vodila Vojvodina in ta vrstni red je obveljal, a če bi igrali do konca, bi lahko bili prvaki."

Kako ste se znašli v Mariboru?

"Vem, da so me predstavniki mariborskega kluba spremljali v Nišu, izvršni direktor kluba Matjaž Strdin, trener Sebastijan Škorc in trener mlajših selekcij Peter Možič so si tudi ogledali eno našo tekmo. Očitno so v meni videli odbojkarja, ki bi lahko okrepil njihov klub. Trenerja niškega kluba Dragana Svetozarevića, ki je bil pred leti pomočnik selektorja slovenske reprezentance Slobodana Kovača, Škorc dobro pozna. Pozna tudi mojega menedžerja Miomirja Krasića in dogovor o prestopu je očitno bil uspešen."

Ste pred prihodom v Slovenijo vedeli kaj o naši državi in Mariboru?

"Poznal sem dosežke slovenske reprezentance, več pa ne. Ko sem izvedel, da se mariborski klub zanima zame in da obstaja velika možnost za selitev, sem si na internetu pogledal pomembnejše podatke o Sloveniji in mestu ter ugotovil, da gre za varno državo in lepo mesto. Tudi pri srbskih odbojkarjih sem se pozanimal in dobil same pozitivne odgovore. Odločitev ni bila težka."

Kaj zdaj menite o Mariboru in ljudeh v njem?

"Ob prihodu sem moral dva tedna v samoizolacijo, potem sem začel trenirati po dvakrat na dan in časa za spoznavanje mesta ni bilo veliko, še manj pa, ko je bila razglašena epidemija. Vsak dan se gibam predvsem med Ljubljansko ulico, kjer stanujem, in dvorano Tabor. Kljub temu sem spoznal košček Maribora in prebivalce. Mesto je lepo, ljudje pa zelo prijazni. Obiskal sem tudi Lent in pozimi Pohorje. Peter Možič me je nahecal, svojemu sinu Roku, mojemu soigralcu, in meni je priskrbel pležuh. S strahom sem se spuščal po strmini. To je bilo zame nekaj novega, a če sem že bil na Pohorju, je bilo prav, da sem poskusil nekaj nenavadnega. Padel sem najmanj stokrat, a na srečo vselej ob majhni hitrosti in padci niso pustili posledic. Kljub temu je bilo krasno, neponovljivo. Snega v Libiji nisem videl, prvič v življenju sem ga lani v Nišu."

Kako so vas sprejeli v mariborskem klubu?

"Malo sem bil v skrbeh, saj nisem vedel, kako se bom ujel z njimi, a je skrb že po prvem treningu splahnela. Soigralci so me hitro sprejeli za svojega, z njimi sem vzpostavil pristen prijateljski odnos. Že na prvem treningu me je nekdo poklical 'brate' in od tedaj me vsi kličejo tako. Z vsemi se rad družim, malo poklepetamo in se pohecamo, da čas hitreje mine. Tudi z vodilnimi iz kluba se dobro razumem."

Ste zadovoljni, da ste prišli v Merkur Maribor?

"Vsekakor. Klub ima visoke cilje, je dobro organiziran in treningi so kakovostni, kar se pozna tudi pri igri in rezultatih. Na vsaki tekmi želim dati več, kot sem na prejšnji, in včasih mi uspeva. Vidim, da se tudi soigralci trudijo. Ne vem, kje je moj domet, sem pa prepričan, da ga še nisem dosegel. Zelo trdo in pogosto treniramo, urnik je natrpan. Nekajkrat se je zgodilo, da smo zvečer igrali tekmo lige Mevza v gosteh, naslednje jutro pa imeli trening. Škorc ima trdo roko, je nepopustljiv, od vsakega igralca zahteva največ, a to njegovo lastnost jemljem kot pozitivno, saj le to pelje k napredku. V preteklosti takšnega trenerja nisem imel, nihče ni iz mene izvlekel tega, kar uspeva Škorcu."

Opazili smo, da ste na igrišču nasmejani tudi takrat, ko vaša poteza ni bila uspešna.

"Le potrudim se, da ne naredim nove. Sem vedre narave in velik optimist, rad sem nasmejan. Napake so sestavni del športa, nanje moraš hitro pozabiti, kajti le tako lahko ostaneš zbran in potem jih je manj. Skozi igro sem našel pot, kaj storiti, ko naredim napako. Običajno se opravičim soigralcem, ki so, to moram poudariti, zelo potrpežljivi."

Kaj počnete v prostem času?

"Pogosto poslušam glasbo, ob tem pa včasih nevede naredim kakšen plesni korak. Tudi na igrišču, ko mi uspe dobra poteza, me zanese v plesni korak. Sicer pa prostega časa nimam veliko, večidel ga prebijem v stanovanju. Morda si bom omislil videoigrice, da bi še bolj zapolnil prosti čas in da bi bilo še bolj zabavno."

Ste v stiku z domačimi v Libiji?

"Sem, vsak dan, prek viberja in drugih socialnih omrežij. To seveda ni isto, kot da bi bil z njimi, pa vendarle. Vsakega pogovora z njimi sem vesel."

So v vaši družini zadovoljni, da igrate v Sloveniji?

"Ne le zadovoljni, ponosni so, da igram v državi, kjer je kakovost odbojke na zelo visoki ravni, kar je za mojo prihodnost zelo pomembno. A tudi zaradi tega, ker živim v varni in mirni državi. Tudi kakšno od tekem spremljajo prek družbenih omrežij, podpirajo me, kar mi daje še dodatno voljo do dela in dokazovanja."

Kdaj ste se nazadnje srečali z družino?

"Ojej, tega je že dolgo. Libijo sem zapustil 20. avgusta leta 2019, ko sem odpotoval v Niš, in od takrat družine razen prek družbenih omrežij nisem videl. Pogrešam jih, komaj čakam, da jih bom spet videl, da bomo skupaj, da se bomo lahko objeli. Ne vem, kdaj bo prišel ta trenutek. Z Merkurjem me pogodba veže do konca sezone, potem bomo videli, ali bom ostal. Najbolj me privlači Italija, tam se igra vrhunska odbojka. Toda zdaj o drugih klubih ne razmišljam, vesel sem, da igralsko napredujem in zorim. In, da ne pozabim, z Merkurjem želim izpolniti cilje, ki si jih je klub zadal."

Kaj vam v Mariboru ni všeč?

"To je težko vprašanje. Maribor je mesto, v katerem je ozračje pozitivno. Negativnih pojavov nisem zaznal, če odmislim koronavirus, nadlogo, za katero upam, da se bo čim prej poslovila od nas."

V soboto vas v Ljubljani čaka tekma proti ACH Volleyju, ki bo odločala o prvem mestu po prvem delu državnega prvenstva. Kaj pričakujete?

"Slovenske prvake smo v tej sezoni že premagali, zakaj jih ne bi še enkrat? Dobro treniramo, smo samozavestni in optimistični. Posebej se na to tekmo nismo pripravljali, vemo, kakšen tekmec bo na drugi strani mreže. Če bomo zaigrali, kot znamo, pozitiven rezultat ne bi bil presenečenje. Lahko zaigramo sproščeno, saj nimamo kaj izgubiti, navsezadnje bodo najbolj pomembne tekme šele v končnici prvenstva. Igro ljubljanske ekipe dobro poznamo, upam, da se bomo vrnili zadovoljni."

Lahko Merkur postane državni prvak?

"Zakaj pa ne. Vse je mogoče. Kolikor vem, v Mariboru že skoraj dve desetletji čakajo na naslov. Verjamem, da si ga igralci želimo. Sem velik optimist. Ne glede na to, ali bomo prvaki ali ne in ali bom ostal v Mariboru ali odšel drugam, mi bo Maribor ostal v zelo prijetnem spominu."