V tretjem finalnem poskusu so bili slovenski odbojkarji nedvomno najbližje naslovu evropskega prvaka. Zelo blizu, fantje so odigrali izjemno tekmo. Bili so na nivoju dvoboja s Poljaki. Zlato smo izgubili po nekaj napakah, po nekaj nerealiziranih lahkih žogah, ki jih nismo spremenili v točke. Tudi Italijani so bili izjemni. Ob tem so izkoristili praktično vse, kar jim je bilo ponujeno, in celo težke žoge so odigrali izjemno natančno. Tu smo bili Slovenci slabši, manj natančni. Na koncu so Italijani tudi bolj pritiskali s servisi, bolje so sprejemali žoge in to jim je prineslo veselje v finalu.
Fantje so se iz tekme v tekmo dvigovali in tudi to je kvaliteta te generacije
Slovenci so v zadnjih letih postali stalnica v zaključkih velikih tekmovanj in od te generacije smo to tudi pričakovali. Pred tem evropskim prvenstvom pa so medaljo tudi na glas napovedali. No, po slabše odigranih kvalifikacijah je bilo o tem nekaj skepse, tudi sam nisem bil prepričan. A so se potem fantje iz tekme v tekmo dvigovali in tudi to je kvaliteta te generacije.
Sedaj si predvsem želimo, da bi ekipa ostala še nekaj časa skupaj, saj je za njimi generacijska vrzel. Kozamernik in Štern sta predstavnika letnikov od 1995 do 2000, a ob njiju je le malo drugih kvalitetnih igralcev, vrstnikov. Rok Možič je predstavnik še mlajše generacije (2002), drugih odbojkarjev vrhunskega nivoja nimamo. Ta čas je še odprto, koliko nosilcev igre Slovenije bo po tem prvenstvu še vztrajalo. Če bodo ostali skoraj vsi, potem nivo igre ne bo padel.
V odbojki je izjemno dosti reprezentančnih obveznosti, ob poletni svetovni ligi narodov nedvomno preveč. Žrtev tempa, tudi nastopov na olimpijskih igrah, so bile na tem prvenstvu nekatere vrhunske ekipe. Francozi, Rusi ... no, Italijani so to rešili z nastopom z bistveno drugačno reprezentanco. Tempo je v vseh reprezentancah podoben, Slovenci pa smo tokrat imeli celo nekaj več odmora. A tudi za njimi je veliko reprezentančnih obveznosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
