Vsi, ki so bili spredaj na dirki po Franciji, so bili tudi v ospredju olimpijske dirke. Očitno je bila to prava formula za uspeh. Drugi, ki so se pripravljali drugače, individualno, na koncu niso prišli v igro za medalje. Ne vem sicer, ali je ravno Tour zaslužen za uspeh nosilcev medalj. Vendarle so to takšni šampioni, tako dobro pripravljeni in dobri, da jih napor tritedenske dirke ni uničil, po drugi strani pa so ostali šli na svežino, pa jim to očitno ni uspelo. Ko si enkrat v formi, kot so Tadej Pogačar, Richard Carapaz in Wout van Aert, pridobiš tudi samozavest. Prav ta pa je drugim manjkala, ker niso imeli prave tekme že vsaj tri tedne.
Jan Tratnik je prvi del dirke vlekel, Pogačar je 40 kilometrov pred koncem razbil glavnino, potem se je pa začelo. Vsi so bežali stran od Pogačarja, na koncu tudi od van Aerta, ki je najboljši v zaključkih. A sprint po 250 kilometrih tako težke trase je drugačen kot na koncu neke etape, kjer bi bil van Aert boljši do Pogačarja. Ob tem je bil sprint v Tokiu tudi navkreber, tako da je odločala surova moč.
"Med drugim in tretjim mestom za Pogačarja ni veliko razlike, saj si je želel zmage"
Škoda, da je Pogačarju zmanjkal kak centimeter do srebra. A že, da je bil Pogačar tam, je velik uspeh. Med drugim ali tretjim mestom zanj najbrž ni veliko razlike, saj kot je povedal, si je želel zmage. Šele dva kilometra do cilja je dojel, da je v igri za drugo mesto. To so pač enodnevne dirke. Vse najboljše ekipe so imele spredaj le po enega predstavnika in potem so sledili napadi, ker so vsi bežali od van Aerta in Pogačarja. Ko je uspel pobeg Carapazu in Brianu McNultyju, so vsi gledali, kdo bi lahko to ujel. Se je pa vedelo, da bosta v sprintu skupine najhitrejša van Aert in Pogačar.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
