Konca januarja, začetka februarja se bolj veselim kot novega leta, pa nisem Kitajka. Takrat Slovenske Konjice, kjer trenutno nimajo niti bazena, kaj šele morja (Panonskega ne štejem več), zaživijo kot mednarodno srečevališče ljudi, ki precej delovnega in/ali prostega časa preživijo pod vodo. Svoje izkušnje povedo preprosto in razumljivo tudi vsem nam, ki smatramo že snorkljanje za mega dosežek. Kopica paraplegikov, združenih v konjiški plavalni klub, ki festival vedno spremlja, daje vsem dodatno spodbudo – če se oni lahko potapljajo na vse mogočih krajih, celo pod ledom, potem ... To ti da zagon za novo leto! In to daje festivalu tisto srčnost, zaradi katere gostje radi pridejo.
O ranljivosti reke, ki je vir pitne vode
Gostje festivala niso astronavti (mimogrede, tudi urjenje astronavtov pretežno poteka pod vodo), a njihovi fotografski in filmski zapisi prikazujejo svet, kot da je ta z drugega planeta. Globine morja, jam, rek, sifonov, vodnjakov, kamor človek še ni stopil, to je zaplaval.
Skrivnostna, ker je "nezanimiva"
Nekaj je k raziskovanju reke pripomogla tudi njena radovednost. "Moj heroj je Jules Verne. Ko sem brala njegove knjige, sem ugotovila, da sem lahko še naprej radovedna kot majhen otrok, ki vidi zaprta vrata in ne da miru, dokler ne pokuka, kaj je za njimi. Tako je tudi z reko. Vanjo se nihče ne potaplja, ker je neprivlačne rjavkasto-zelene barve. Ima sicer tudi svoje potopljene razbitine, nekdaj so ljudje, ki so gradili mesto, po reki potovali, ker so mislili, da jih bo pripeljala do Kitajske. Prijatelji so mi to odsvetovali, češ, zakaj bi to počela, pa prenevarno je. Ampak ideja, da moram vsaj poskusiti, je ostala." Storila je prav to. Predpriprave so bile sicer dolge, ker, kot poudarja, noče biti del tiste statistike, ki izgubi življenje v vodi. Leto in pol se je skupaj z ekipo, ki jo je spremljala na čolnu, pripravljala na podvig, pa še vseeno je kar nekaj stvari šlo narobe.
Boj za naravo, boj zase
Nathalie Lasselin je kljub vsemu dokončala 70 kilometrov dolgo pot po reki in bila v vodi kar 30 ur. Sedaj napoveduje, da se bo vanjo vrnila. "Nisem še končala. Preden se ljudje zavejo bogastva in krhkosti reke, bo treba še veliko narediti in ne le govoriti. Če jim pokažeš, če se nečemu predaš, četudi je težko, boš morda uspel. Ljudi želim prepričati, naj se še naprej borijo za naravo. Pa ne za naslednje generacije, že za našo generacijo gre. Želim se postarati zdrava. V bistvu gre torej za egoističen cilj," smeje doda. "Rešiti hočem vodo zase."
