Ljubeča Niki, je svoje pismo začela četrtošolka Neja, se predstavila, od kod prihaja in kateri razred je v prejšnjem šolskem letu obiskovala ... Pismo se nadaljuje: "Imaš zelo lepo ime, zelo te imam rada. Zelo sem vesela, da sem te spoznala. Želim ti, da se dobro počutiš v novem okolju ..."
Ni pa bila edina, ki je z roko napisala pismo. Njeni sošolci so v svojih zapisih povedali, da imajo radi košarko in nogomet, vijolično barvo in družabne igre, da imajo doma zajčke, muce, želve, kužke ... V enem od pisem je pošiljateljica napisala, da rada obiskuje vaje pevskega zbora, nekdo je opisal, da rad je svaljke z omako, igra klavir, sošolka pa kitaro. Pisma nosijo lepe želje in so okrašena s srčki, zvezdicami in pozdravi prijateljev.
Na drugi konec sveta
Pisma so že pred dobrega pol leta napisali in poslali takratni učenci 4. a- razreda I. Osnovne šole Rogaška Slatina. Po tem, ko so na Novi Zelandiji prispela na napačen naslov in so bila znova poslana v Slovenijo, so po ponovnem pošiljanju in zamikih zaradi pandemije koronavirusa po šestih mesecih potovanja vendarle našla Niki in njeno družino, ki se je na drugi konec sveta lani preselila iz Rogaške Slatine.
Popolno in obrnjeno na glavo
Niki se je rodila z zelo redko gensko mutacijo CDKL5, ki povzroča epileptično encefalopatijo. Takrat je bilo na svetu 200 otrok s to diagnozo, v Sloveniji je bila Niki edina. "Doma smo iz malega kraja in ljudje so vedeli, da smo bili prve skupne mesece dan in noč v bolnišnici, iskali so odgovore. Tudi mi jih nismo imeli. Nihče pa ni upal nič vprašati. Ko sem prve dni šla z vozičkom po Rogaški, so odvračali poglede, nihče ni pristopil k meni," se spominja bolečine, ki ostaja.
200 otrok na svetu je v času postavitve diagnoze Niki imelo enako diagnozo
