
V drugi polovici decembra je Krizni center za mlade Celje zaznamoval 20. obletnico delovanja, pomembni jubilej pa so proslavili tudi s prireditvijo v Barbarini dvorani Pokrajinskega muzeja. V dveh desetletjih so imeli nameščenih 909 otrok. Tistih, ki so se k njim oglasili le na pogovor, pa je še dvakrat več, pojasnjuje Mojca Premelč Pečenko, vodja Kriznega centra za mlade Celje.
Pomagati, kjer družina ne zmore
Krizni center za mlade otrokom nudi varno namestitev, strokovno obravnavo v okviru nudenja pomoči in načrtovanja. "Z njimi smo 24 ur dnevno in imamo dosledno strukturiran dan - skupaj načrtujemo, kako ga bomo preživeli, vključimo obiskovanje šole, delo za šolo, športne aktivnosti, ustvarjanje, učimo se načrtovanja in priprave obrokov ter gospodinjskih del. Ogromno se pogovarjamo, predvsem se trudimo vzpostaviti zaupen odnos z vsemi nameščenimi, kar je včasih izjemno težko, ker otroci in mladostniki, ki se obračajo na nas, pogosto nimajo zaupnega odnosa do pomembnih odraslih - zaradi težav v odraščanju, nasilja in zanemarjanja v družini, osebnostnih in vedenjskih težav, konfliktov v družini ter drugih pridruženih težav, ki jih sami ali z družinskimi člani ne znajo in zmorejo več reševati sami," pove Premelč Pečenkova.

Pomagajo, da bi čim prej odšli
Stiske otrok, ki zatočišče poiščejo v kriznem centru, so velike, a pravih zgodb pogosto ne poznajo niti zaposleni. "Kakšne so običajne zgodbe otrok, ki so bivali pri nas, je tudi za nas skrivnost. Se pa veliko otrok še oglasi pri nas, pridejo na pogovor ali samo pozdravit, pomahat." In tega so nadvse veseli. Lep občutek je, ko se po več letih vračajo v novi vlogi, kot starši, in tam poiščejo tudi kakšen nasvet, dodaja Mojca Premelč Pečenko.

Popotnica za naprej
Okvirna dolžina namestitve naj bi bila največ 21 dni. V tem času se v kriznem centru skupaj s strokovnimi delavci pristojnega centra za socialno delo, s straši oziroma skrbniki in otrokom ali mladostnikom ter drugimi strokovnimi službami, ki se po potrebi vključujejo v obravnavo, trudijo narediti načrt pomoči, ki otroku nudi zadostno varnost v okolju, iz katerega prihaja in se nato vanj vrača.


Vzdušje je domače, prav takšno, kot ga pogosto pogrešajo otroci, ki najdejo začasno zatočišče