Najbolj aktivne člane plavalnega društva iz Slovenskih Konjic bi najlažje opisali z besedo entuziasti. Pred skoraj 20 leti je idejo, da bi podvodni svet, v katerem človek odvrže vse spone težnosti, približal ljudem z gibalnimi ovirami, začel uresničevati predsednik društva ter izkušeni potapljač in reševalec Branko Ravnak, čeravno zdravniki takrat temu niso bili naklonjeni. Zaradi velike vneme in vztrajnosti so počasi začeli prihajati uspehi - izšolali so že dva posameznika s poškodbami hrbtenjače in sta naredila povsem običajen izpit za inštruktorja potapljanja (prvemu inštruktorju Damjanu Peklarju se je pridružil še Aleš Povše). Potapljali so se v ruskem Zvezdnem mestu, globokem bazenu, kjer urijo kozmonavte, potapljali so se tudi pod ledom pa v enem najglobljih bazenov na svetu, italijanskem Y-40, predvsem pa so podvodni svet uspešno približali mnogim gibalno oviranim ljudem.
Terapevtski učinek apneje
Videti je bilo, da več kot to ni mogoče. A Ravnak je videl že nov izziv. Potapljati se je namreč mogoče na dva načina: z jeklenko ali na dah. V letih, ko so v Slovenskih Konjicah še gostili mednarodni festival podvodnega filma Sprehodi pod morjem, ki ga je spremljal strokovni simpozij, so v goste povabili rekorderje tako enega kot drugega načina potapljanja. Med tistimi, ki se potapljajo na dah, sta še posebno izstopala Rusinja Natalija Avseenko, ki se je gola potapljala na dah s kiti v Severnem morju, in Avstrijec Herbert Nietzsche, ki se je potopil na dah 214 metrov globoko. "Oboje, potapljanje z jeklenko in potapljanje na dah, ima svoje prednosti in slabosti. Ne bi mogel reči, kaj je boljše, ker gre za dve različni stvari. Pri eni si lahko malo več časa spodaj in se malo bolj okorno premikaš, pri drugi si pa malo bolj svoboden in se lahko lažje premikaš ter si povsem sam s sabo in s svojimi mislimi," opisuje Nino Batagelj, Ljubljančan, ki v konjiškem klubu orje ledino na področju apneje (potapljanja na dah). Sam se od nesrečnega skoka v vodo premika z vozičkom, a voda je tisti medij, kjer njegove vsakdanje omejitve izginejo. "Poskušam dokazati, da se tudi s poškodbo hrbtenjače lahko potapljaš na dah," doda.
Ubijajo stereotipe - invalid ni več invalid
Za zdaj vadi v bazenih, ki nimajo ravno velike globine, potem ko se bodo razmere zaradi epidemije le umirile, pa se želi preizkusiti tudi v najglobljih bazenih na svetu. "Me zanima, kaj se še da, ko se bo lahko šlo še kaj v tujino pogledat," doda. Preboj v potapljanju na dah za invalide ocenjuje Ravnak kot zgodovinskega, primerljivega z dejanji pionirjev slovenskega potapljanja (Ivan Kušar, Marjan Rihtar), ki so se kot zanesenjaki pod vodo spustili bolj ali manj zgolj s cevjo in tlačilko za polnjenje koles. "Para apneje se še nihče ni sistematično lotil. Mi s tem nadgrajujemo znanje, ki smo ga gradili 20 let. V vodi se lahko tudi ti ljudje gibajo kot v materinem trebuhu. Nič ni na silo, pravzaprav lebdijo. Za nekoga, ki je zunaj vode odvisen od drugih, je to ogromno. Mi pravzaprav ubijamo stereotipe. Invalid ne more biti več invalid, ker marsikateri od njih doseže več kot neinvalidi. Nino ima zelo visoko poškodbo, zato diha s prepono. Ne diha s takšno lahkoto kot drugi, pa zdrži pod vodo ogromno časa. Zdaj lahko invalid uči druge, naš Nino lahko uči druge pravilnega dihanja, da lahko čim dlje zdržijo pod vodo," doda Ravnak.
Za gibalno ovirane, ki imajo izpit za avto, ni danes nobenega zadržka več, da se ne bi mogli potapljati
V tekmovanjih v apneji bi bili enakovredni tekmeci
Na vprašanje, zakaj so se lotili še apneje, pojasnjuje: "Na področju klasičnega potapljanja ljudi s poškodbami hrbtenjače smo naredili vse, kar je možno. Imajo inštruktorja, metodo, cel kup filmov, znanje, ki ga lahko prenašajo drug na drugega. Apneja je pa ostala zadnji neosvojeni košček. Pri skubi bi lahko rekel, da gre za brutalen način premikanja pod vodo, ker ropoče, ker potrebuješ kup pripomočkov, pri apneji si sam in tu je terapevtski učinek veliko večji. Sploh pa za gibalno ovirane, ki imajo izpit za avto, ni danes nobenega zadržka več, da se ne bi mogli potapljati. Na tak ali drugačen način."
Še več, Ravnak upa, da se bodo potapljači na dah s poškodbami hrbtenjače v tekmovalnih disciplinah priključili drugim tekmovalcem. "Denimo v tekmah v statični apneji. Verjamem, da so tu lahko celo najboljši." V društvu imajo načrt obresti najgloblje bazene na svetu (najglobljega so nedavno odprli na Poljskem, globok je 45 metrov) in doseči prve rekorde. Dolgoročni cilj pa je potop na dah na severnem tečaju ...
Obiščite spletno stran brez oglasov.
