Skrivnosti velike noči: Če ste vraževerni, pojdite ven in stresite sadno drevje

Bonbon Bonbon
31.03.2024 06:00

Tradicija praznovanja tega pomladnega praznika sega v 4. stoletje. Imenujejo ga praznik praznikov, najbolj vesel vseh veselih praznikov

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profimedia

Na veliko noč se verniki spominjajo največjega čudeža in temelja svoje vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. "Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči svoje vere. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje na osnovi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.

Poljudno gledano pa vemo, da skoraj vsaka slovenska družina, verujoča ali ne, ob veliki noči ohranja tradicijo barvanja pirhov, priprave šunke in hrena ter peke pince in podobnih dobrot. Še posebno tista, ki ima manjše otroke. Če ne drugače, ljudi premamijo pisani pirhi, katerih ponudba je v trgovinah kar pestra. Le najbolj zagrizeni nekatoliki bodo izpustili lepo slovensko navado barvanja pirhov (pisanic, pisank, rumenk, rumenic). Sicer pa si bomo tako ali drugače privoščili ta prvi spomladanski praznik, še posebno zadnja leta, ko je velikonočni ponedeljek dela prost dan in velikonočno tridnevje lahko izkoristimo za počitek, izlet, obiske ali podaljšano praznovanje. In pa od nekdaj velja, da si ob veliki noči počistimo domove, in - če vreme to dopušča - slečemo težka zimska oblačila in začnemo uživati pomladno naravo, ki se prebuja.

Profimedia

Praznovanje po luninem koledarju

Zanimivo je, da datum praznovanja velike noči določa lunin koledar: verniki jo praznujejo vsako leto na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni. Letos bo velika noč sorazmerno zgodaj. Najzgodnejša je bila v prejšnjem stoletju samo enkrat, to je bilo 23. marca leta 1913, v 21. stoletju pa bo tega dne velika noč tudi samo enkrat, in sicer prav letos. Najbolj pozno je velika noč lahko 25. aprila. To se je zgodilo v 20. stoletju le leta 1943, v 21. stoletju pa bo na ta dan samo leta 2038. In še nasvet kmetovalcem: na veliki petek, soboto in nedeljo ne sejte ničesar in ne obdelujte, kajti zemlja vam ne bo obrodila! Pravijo, da so nekdaj kmetje verjeli v to.

Na veliki četrtek so po navadi ljudje še polno zaposleni v službah, a če le utegnejo, gredo k večerni maši, duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške zaobljube, zanimiv je obred umivanja nog, ki je povezan z Jezusovo zadnjo večerjo z apostoli. Na veliki petek je poleg pepelnične srede, s katero se začne postni čas, za kristjane strogi post. Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko duhovniki ne obhajajo maše. Ta dan se kristjani spominjajo Kristusovega trpljenja in smrti na križu, posebej z molitvijo 14 postaj križevega pota in z obredi velikega petka.

Profimedia

Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki blagoslovijo svoje domove. Na velikonočnem ognju so gospodinje pripravljale velikonočne dobrote. Sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v božjem grobu. Velikonočni blagoslov jedi na ta dan ima posebno simboliko. Zvečer je slovesno bogoslužje, pri katerem imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa. Na nedeljo se gre tudi k praznični maši. Za kristjane je pomembna še spoved, ki je ob velikonočnem času posebno priporočljiva.

Skrivnost vstajenja

Ob vsem tem se neverni sprašujejo in dvomijo o Kristusovem vstajenju. Menijo, da tega ni mogoče razumsko razložiti, opredeliti, pojasniti. Najstarejši evangelijski zapis vstajenjskega izročila je nedvomno Markov evangelij, nastal okrog leta 60 po Kristusu. Janezov evangelij pa je nastal okoli leta 100. Skupna značilnost evangelijskih vstajenjskih poročil je, da je bil Kristusov grob na velikonočno jutro prazen.

Simbolika velikonočnih praznikov

Velikonočni obredi so se začeli na velikonočno soboto zvečer. Najprej je pred cerkvijo blagoslov ognja. Sledi blagoslov vode. Nato vstajenjska slovesna sveta maša. Po maši pa se po vasi ali le okoli cerkve vije vstajenjska procesija. Na okna so ljudje včasih, ponekod še danes, postavili prižgane sveče, ob poti, koder se je vila procesija, pa so zakurili ogenjčke. Po končanem obhodu se vsi vrnejo v cerkev, kjer je še zaključek velikonočnega slavja. Včasih, ko še ni bilo avtomobilov, so se iz drugih krajev pozno ponoči v sprevodu odpravili domov. Tudi v vaseh so zakurili kresove. Na veliko noč zjutraj pa so ljudje šli v cerkev po blagoslovljeno žerjavico in z njo so potem doma na ognjišču zakurili ogenj. Tega običaja ni več, prav tako ne ognjišč.

Na veliko soboto je za vernike skoraj povsod po Sloveniji velikonočni blagoslov, žegen. Opis slednjega je znan že iz 17. stoletja, kakor ga je podal Valvasor. Pri žegnu imajo vse sestavine simbolični pomen: kos mesa oziroma šunke predstavlja Kristusovo telo, hren žeblje, s katerimi je bil pribit na križ, potica pa spominja na trnovo krono. Velikonočna jajca ali pirhi v krščanski ikonografiji simbolizirajo vstajenje, ponovno stvarjenje in upanje, pa tudi kaplje Kristusove krvi. Jajce simbolizira tudi zavetje, varnost.

Profimedia

Slovenski velikonočni običaji

Od velikonočnih običajev je ostal le blagoslov jedi, predvsem pinc, pršuta in kuhanih jajc, pirhov, ki so jih obarvali s čebulnimi olupki. Običaj je bilo tudi pincanje jajc, to je igra, v kateri fantje mečejo kovanec v kuhano jajce. Kovanec si prisluži tisti, ki mu ga uspe zapičiti v jajce. Od četrtka so namesto zvonov v naših krajih glasno odmevale raglje ali klepetci, ki so s svojim truščem odganjali zle duhove. Na velikonočno soboto so kmetje tresli sadno drevje, da bi bolje obrodilo, koroške kmetice pa v hlevu z brezovo vejico udarjale po kravah, da bi imele dovolj mleka. Zvečer so kurili kresove, na Primorskem s smolnatimi borovimi vejami in koreninami, da je dišalo. Na nedeljo pa je družina sedla k praznični mizi - k velikonočnemu "žegnu". Obvezno so ga sestavljali potica, šunka, hren, pirhi, kruh in razne krajevne dobrote, kot so kraške pince in pršut, štajerski presnec, goriške gubanice, koroški šarkelj, belokranjski nadev in kranjska aleluja. Ta obredna jed, sestavljena iz posušenih repnih olupkov, skuhana v svinjski juhi (iz suhega mesa), pomeni spomin na hudo lakoto na Kranjskem v letu 1529. Najlepše pisanice so dobili fantje od svojih deklet, saj je "pisanica rdeča - ljubezen goreča".

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta