Premaknemo se šele, ko je bolečina večja od strahu pred neznanim

Prvič se ji je sesul svet, ko je ugotovila, da njen zakon ne bo trajal večno. In drugič, ko se je sesula še druga zakonska zveza. Ko je bila prepričana, da se je ves svet zarotil proti njej, pa je zagrizla v življenje in v upanje, kot pravi, ter se odločila, da stopi na pot sreče. S pogumno odločitvijo in vztrajnim posvečanjem sebi je premagala strahove, si izboljšala samopodobo in se začela imeti rada. Po uspešni radijski in televizijski karieri je danes komunikacijska trenerka in svetovalka, mediatorka, ima licenco za trenerko DreamBuilder in certifikat za trenerko Jack Canfield Success Principles.
Da je to, kar se nam dogaja, odsev tega, kar nosimo v sebi, slišimo tako pogosto, da se zdi kar kliše. Sporočila pa zares ne vzamemo. Zakaj?
Morda zato, ker je način delovanja, ki smo ga navajeni, tako močan, da nam novo zlepa ne pride pod kožo. Ampak roko na srce - v trenutku, ko se ustavimo in zamislimo, med dogodki lahko najdemo vzporednico. Znanost tudi potrjuje, da imamo tako močne filtre zaznavanja okolice, da vidimo samo tisto, kar se z njimi ujema. Ali povedano drugače - ko se zgodi dogodek, ga trije vidijo in doživijo čisto drugače. Vsak pripoveduje prijateljem svojo zgodbo in verjame vanjo. Še ena zelo pomembna stvar pa je, da z notranjo naravnanostjo naravnost kličemo po ljudeh in situacijah na podobnih frekvencah. Nekdo, ki misli, da je svet krut, da je življenje borba in ni vreden ljubezni, bo doživljal kopico potrditev tega prepričanja. Srečeval bo prevarantske ljudi, ves čas bo brez denarja in zapustila ga bo ljubezen njegovega življenja. Ampak da to opazimo, moramo malo vdihniti in se ustaviti. Tega pa skoraj ne znamo več.
Res se zdi, da smo si življenje zreducirali predvsem na obveznosti in opravke. Na službo, otroke, ocene, hrano, skrb za urejen, popoln dom. Zakaj?
Nekdo nas je prepričal, da to tako mora biti, in temu verjamemo. Tudi sama se počasi kopljem iz teh prepričanj, da mora biti vse, kot naj bi bilo. Ampak kdo nam postavlja pravila in zakaj jih slepo ubogamo? Kje piše, da ne smem biti srečna, tudi če imam vrt poln plevela? Da nisem dovolj dobra, če imam kup nezlikanega perila? Zakaj bi ga sploh morala likati? Največ stvari v bistvu sploh ne počnemo zaradi sebe, ampak zaradi drugih. Da bomo "ustrezni".
In zakaj pogled usmerjamo predvsem v tisto, česar nimamo, kar ni dovolj dobro, ter z lahkoto prezremo obilje, v katerem v resnici živimo? Tako v svetu lagodja živi več nesrečnih ljudi kot kadar koli prej v zgodovini.
Kako dobra vprašanja! Mislim, da je dalajlama rekel, da je to naravnost samouničevalna lastnost sodobnega človeka. Namesto da bi pogled usmerjali v to, kar je, kar imamo in kar je lepega, raje iščemo napake. Ampak glavni krivec je spet vzgoja. Trening, ki smo ga deležni od majhnega. Tako je svet osredotočen na napake in televizije denimo, ki so predvajale samo pozitivne zgodbe ter novice, so propadle. Težava pa je, da se zaradi gledanja teh "nepopolnosti" slabo počutimo in si ves čas določamo temu primerno slabo razpoloženje.