Zagotovo ste komu že naveličano in sitno zabrusili, da bo zamudil celo na svoj pogreb. Preprosto povedano, obstajajo ljudje, ki vedno in povsod zamujajo, nad njihovo grdo navado pa se pritožujejo vsi, partner, prijatelji, sodelavci, znanci. A popolnoma brez uspeha. In pri tem seveda ne govorimo o nepredvidljivih okoliščinah, v katerih je zamujanje razumljivo. Denimo o nenadni jutranji slabosti ali neutolažljivem otroku, ki ga je čez noč napadla vročina, o pokvarjenem vozilu, praznem akumulatorju, ker je lučka nad ogledalom sovoznikovega sedeža spet ostala prižgana, o zasneženem in poledenelem cestišču sredi zime, zamudi javnega prevoza ali o luknji na cesti, ki so jo prav to jutro delavci cestnega podjetja končno začeli popravljati. Še zlasti pa ne mislimo na zamude, ki jih povzročajo "višje sile", kot so na primer zapore cest ob obisku kakšne pomembne tuje delegacije. Ne, govorimo o tistih vaših znancih, ki vas pustijo več kot pol ure čakati enkrat v popolnoma neznani kavarni, drugič na vetru, dežju, neznosni vročini ali pred nabito polno dvorano, čeprav so po telefonu prisegali v strahu, da ne bodo dobili dobrih sedežev, ker niso oštevilčeni, in da tokrat pridejo celo deset minut pred začetkom predstave. Potem pa vselej za vsaj petnajst minut zamudijo.

Samovšečni sadisti ali nesrečni osramočenci

In vi? Kaj naredite? Kroničnega zamudnika takoj okrcate, čeprav veste, da se vsaka pritožba od njega odbije, kot bi bil iz teflona? Preostanek večera godrnjate in se kujate ter si tako popolnoma pokvarite vsako veselje? Ali na vse načine iščete strategijo, kako bi spremenili osebo, ki vam je kljub temu draga in blizu? Še najpogosteje, pravijo strokovnjaki, se s kroničnimi zamudniki spoprimemo tako, da sčasoma začnemo k dogovorjenemu času prištevati še njihov najpogostejši standardni odklon in tako pridemo na sestanek kasneje ter si prihranimo slabo voljo.
Vendar je prepričanje, da ljudje, ki zamujajo, to počnejo namerno, menda napačno. Še bolj pa to, da v tem, ko jih drugi čakajo v sibirskem mrazu ali na vročem asfaltu nekje na avtobusni postaji, vrhunsko uživajo. Ne, najpogosteje, odločno trdijo psihologi, niso samovšečni sadisti, ki bi bili v svojem početju srečni, čeprav seveda vedno obstaja možnost, da jih določen odstotek uživa v tej vlogi. Večinoma pa jih je vendarle sram, zaradi krivde pa se tudi trudijo na različne načine spoprijeti s svojo nezmožnostjo upravljanja časa in vedenje popraviti.

Težava je v načrtovanju

Nekateri težavo, zlasti če imajo v zasebnem in poslovnem življenju veliko težav in konfliktov z drugimi, jemljejo celo tako zelo resno, da so pripravljeni obiskovati psihoterapijo ali delavnice, kjer se naučijo, kako bolje organizirati čas. In ena najbolj znanih dobronamernih strategij, ki jo najbrž slišijo, je premikanje ure za petnajst minut naprej, vendar izkušnje kažejo, da je pogosto neučinkovita.
Zanimivo je še, da temu problemu posvečamo veliko več pozornosti predvsem zadnjih petnajst let in da obstajajo številne študije, ki navado zamujanja preučujejo z različnih zornih kotov. Tako je bilo ugotovljeno, da najpogosteje zamujajo tisti, ki ne znajo pravilno oceniti trajanja določene naloge ali dejavnosti. Pogosteje zamujajo tudi preveč optimistični ljudje, ker podcenjujejo morebitne težave, ki se lahko pojavijo med izpeljavo določene naloge ali med potovanjem iz enega dela mesta v drugega. Eno zanimivejših raziskav je ponudil Jeff Conte, profesor psihologije na ameriškem kolidžu v San Diegu, ki se je od leta 2001 večkrat ukvarjal s to temo. Pravi, da imajo ljudje različno notranjo biološko uro in tako različno ocenjujejo pretok časa, ne da bi gledali na uro.

Tip A ali B

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta kardiologa Friedman in Rosenman, ki sta raziskovala psihološke predispozicije za bolezni srca in ožilja, prišla do zdaj znane razdelitve ljudi na tipa A in B. V tip A tako spadajo ambiciozni, tekmovalni, pripravljeni na postavljanje visokih ciljev in vzpenjanje po družbeni lestvici, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa je znano tudi, da so večji kandidati za srčno-žilne bolezni.
Druga vrsta osebnosti, tip B, pa pripada bolj kreativnim, refleksivnim, v svoj namišljeni in raziskovalni svet usmerjenim posameznikom, ki se jim nikoli ne mudi in jih tekmovanje z drugimi ne zanima, zato tudi ne napredovanje po družbeni lestvici. Nikoli ali redko so v sporu z drugimi, niso najboljši menedžerji v podjetju, vendar zaradi srčnega napada ne bodo prehitro umrli. In prav ti so seveda nagnjeni k zamujanju. Jeff Conte je z eksperimenti namreč ugotovil, da njihov premor med gledanji na uro traja povprečno 77 sekund, medtem ko pripadniki vrste A nanjo poškilijo v povprečju vsako minuto. To pomeni, da so tudi bolje organizirani in ne zamujajo pri opravljanju nalog.
Preprosto rečeno, če ste jezni na partnerja ali prijatelja, ki redno zamuja, če godrnjate in se prerekate ter mu s tem nalagate dodaten občutek krivde, bodite prepričani, da vas ta umetniška duša, katere notranja ura ni ustrezno naravnana in ki v osnovi ne želi zamujati, nehote žene na poti k vašemu uspehu in večjim dosežkom. Vseeno pa to ne pomeni, da se tega, kako ne zamujati ali vsaj, kako zamudo zmanjšati, ne more naučiti. Danes namreč obstaja veliko veščin, ki se jih lahko nauči vsak.