Na neki točki je konzerva sardin izgubila vonj. Nato še cimetov kolač, pa moj najljubši parfum in krema za roke. Kar koli sem dal v usta, je imelo kartonast okus. Zaznal sem osnovne okuse - sladko, kislo, grenko, slano in pekoče -, a nobene arome. Bilo je jasno. Nekaj je šlo tako zelo narobe, da je zver iz Wuhana, ali od koder koli pač že, pristala v moji dnevni sobi. Še huje, virus, bolj znan kot Madonna in kraljica Elizabeta skupaj, je z druge strani sveta našel pot v moje telo.
Nadbizaren občutek, a ne povsem nepričakovan, saj sem že ves teden v izolaciji živel s covid pozitivno osebo, kar je nenavadno tesnobno. Kot bi sedel poleg odprtega černobilskega reaktorja in verjel, da me bodo dva metra razdalje in razkužilo za roke rešili. Moje sume sta nato potrdila dva domača hitra testa, PCR-testiranje pa me je dokončno ustoličilo kot del vsakodnevne statistike. "Danes sem pri poročilih," sem rekel, ko je Darja Zgonc tisti večer prebrala novo serijo brezupnih slovenskih številk.
Vse je tako nadrealno. Sediš v avtu in čakaš, da ti zamaskirana sestra potisne paličico v nos. Izza maske zreš v napis "Dovoz za ljudi s sumom okužbe covid-19" in pomisliš, kako so se v začetku devetdesetih morali počutiti tisti s hivom. Vse bedaste misli se ti takrat zberejo v glavi. Veš, da si dvakrat cepljen, in oklepaš se svojega zaupanja v znanost, hkrati te je strah. V tebi vsa drama tega sveta, zunaj pa vse po starem. Čez nekaj ur prileti SMS, v katerem ti povejo, da si pozitiven in da moraš ostati v karanteni, skupaj z nekaj ostalimi napotki. Karanteno ti tako ali tako pred tem odredi že osebni zdravnik, s katerim govoriš samo po telefonu, če imaš srečo. Nato ... zgolj si. Vse je enako, le gabiš se samemu sebi in zdi se ti, da bi vse, česar se dotakneš, morali zažgati. Nerodno ti je druge prositi, da ti v karanteno nosijo reči in jih puščajo pred vrati, a drugače ne gre. Imel sem srečo. Dva odmerka cepiva sta očitno do neke mere vendarle zalegla in dlje od izgube okusa, vonja, zamašenega nosu, nekaj kašlja in hudega glavobola nisem zdrsnil. Nobene bolečine v mišicah, nobene povišane temperature. Le neskončen občutek utrujenosti, zaspanosti in megle v glavi. Še danes težko zberem misli in tu in tam mi kakšna beseda zmanjka. En dan me je močno bolelo v prsnem košu in srce mi je razbijalo tako, da sem ga ponoči slišal. A je minilo. V redu je. Ob prizorih golih pacientov, ki se na covid oddelkih borijo za zrak in dostojanstvo, mi na pamet ne pade, da bi tarnal.
Ko postaneš del zgodbe, si ob v nebo vpijoči neumnosti in egocentrični pokvarjenosti tistih, ki s svojim ravnanjem problem le poslabšujejo, tudi osebno užaljen. Če virus ne obstaja, kaj je potem v meni? Vprašaš se, kaj je tako neumen človek še sposoben reči in narediti. Je res treba vsak poskus iskanja rešitve iz krize stornirati in potem jokcati naprej, kako je hudo? Pa vsa ta brezvezna panika okoli samotestiranja otrok. Nekaterim se vatirana paličica v nosu zdi nevarnejša od pametnega telefona, ki ga kupijo otroku za rojstni dan. Otroci so seveda bili carji. Njim je vse jasno in samotestiranje so izvedli brez kompliciranja. Še frajersko se jim je zdelo. Poskusite biti te dni pametni vsaj toliko kot sedemletniki. Ali pa se spomnite na misel: če nimaš kaj pametnega povedati, bodi raje tiho. Ne zame. Vsaj za tiste, ki goli, v plenicah, s cevkami v vratovih umirajo daleč stran od svojih bližnjih. Imejte vsaj toliko usmiljenja in dostojanstva.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
