(KOMENTAR) Če nismo izklesani, smo zanemarjeni, če smo izklesani, smo neumni

Saj ste opazili, ne? Vso korono so ljudje tarnali, kako so se zredili in zanemarili, debeli pa ste še vedno samo vi. Ampak res. Ta misel me je prešinila, ko sem minulo poletje nekoliko namrgoden, s tradicionalno postavo prezrelega kakija, ležal na slovenski plaži in ugotavljal, da vsi očitno vendarle niso pekli kruha.

Bilo je podobno kot v šoli, ko so nekateri dramatično razglašali, da se za test niso učili, ker se jim ni ljubilo, na koncu pa so dobili petico, jaz pa šus. Kako naivno in trapasto od mene, da vedno znova nasedem "nesposobnosti" drugih. Prepričan sem bil, da se bo zdaj, ko naj bi bili spletni vplivneži debeli, vse vrtelo okoli notranjih vrednot. A glede na to, kam smo svet pripeljali, je morda celo bolje, da svoje notranje vrednote pustimo pri miru.

Ležal sem na plaži, delno nudistični, in izza sončnih očal zrl v ljudi. V vse njihove telesne dele in jih nehote primerjal s svojimi. In v tej igri vedno izgubim. Vedno se mi drugi zdijo atraktivnejši. V nekem trenutku se je mimo mene sprehodila starejša ženska brez ene dojke. Zbledeli šivi so nakazovali, da je najbrž prestala boj z rakom. Suvereno se mi je nasmehnila, uprla roke v boke in se zgoraj brez zazrla v morje. Začutil sem nevidno klofuto. V resnici ni nikoli šlo za to, da so drugi videti bolje od mene, ampak so me naučili sebe videti kot polomijo. Zdravi del razuma mi govori, da ima vsak kakšno nepopolnost, ki se mu zdi najhujša na svetu, zastrupljeni del v moji glavi pa kriči po pozornosti in prigovarja, da je treba vse na meni spremeniti. Ker nisem dovolj dober. Vsi naši demoni, vse naše negotovosti se na koncu seštejejo v našem telesu. V vseh naših strijah, luknjicah, žilicah, brazgotinah in blazinicah. Mar res potrebujem obisk na onkološkem inštitutu, da se moj pogled zbistri in da vidim, kako življenje tratim s fokusom na banalnostih? Ne bom si pripisal vse krivde. Ta veliki so nas nekoliko oblikovali po svojih komercialnih potrebah. Dokler se počutite nepopolni, je iz vas lažje izvleči denar. Nezadovoljstvo je niša, spletna družbena omrežja so z nešteto enostavnimi možnostmi ustvarjanja lažne popolnosti osredotočenost na videz privedla do ekstremov. Svoj čas so ženske razkazovale oprsje, nato zadnjico, zdaj so tipi začeli tekmovati v tem, kdo bo imel večjo izboklino v hlačah in bolj izklesane radiatorje na trebuhu. Svet bo vedno deloval tako, da se boste počutili ne dovolj lepi. Lepotni standardi morajo biti postavljeni tako visoko, da boste za njih porabili čim več denarja. Nesrečen človek je donosen človek. Ocenjujemo se do nezavesti. Če nismo izklesani, smo zanemarjeni, če smo izklesani, smo neumni. Občutek nenehnega sojenja je neskončno utrujajoč. V resnici je vse skupaj pofl, s katerim tratimo čas, namesto da bi se osredotočali na občutek hvaležnosti in spravljenost s seboj. Bo vihar odvečnih misli v naši glavi kdaj potihnil? Bomo kdaj zaslišali božajočo tišino? Mir. Tisti neskončni sladki mir. Lookizem, diktatura videza, ne bo izginil. A od vas je odvisno, koliko se mu boste uklonili. Ključno je, da se v telesu, edinem, ki ga boste kdaj imeli, počutite dobro. Pa četudi si do tega pomagate z modo, kirurgijo, fitnesom ali meditacijo. Pomembna sta občutek zadovoljstva in samozavest. Če na sebi kaj spreminjate, počnite to v prvi vrsti zase. Za svet tako ali tako to nikoli ne bo dovolj. Nosove, gube in prsi se da popravljati, trebušne mišice nastanejo in tudi uplahnejo, strije sčasoma nekoliko zbledijo. Videz je prehodna reč. Iskreno zadovoljen, spravljen in dober človek pa bo vedno lep. Vse, kar je resnično, je lepo.