Demenca je izjemno kompleksna bolezen, ki se pri vsakem posamezniku razvija nekoliko drugače. Svojci se pogosto znajdejo v stiski, ko poskušajo ugotoviti, v kateri fazi bolezni se nahaja njihova ljubljena oseba. Psihologinja dr. Kelynn Lee opozarja, da se ljudje preveč obremenjujejo z natančnimi definicijami faz, namesto da bi se osredotočili na tisto, kar je resnično pomembno – razumevanje vzorcev sprememb in njihovih posledic.
Čeprav strokovna literatura pogosto navaja pet, sedem ali celo več stopenj demence, dr. Lee pojasnjuje, da je za lažje razumevanje in praktično ravnanje veliko bolj smiselno razmišljati o treh glavnih fazah. "Slišim, da se veliko govori o vseh teh različnih stopnjah, a mislim, da je veliko bolj koristno razmišljati o demenci skozi tri ključna obdobja," je poudarila strokovnjakinja.
Prvi opozorilni znaki niso vedno očitni
Prva faza, ki jo imenujemo blaga demenca, predstavlja začetek bolezni. V tem obdobju se posameznik v večini primerov še vedno dokaj uspešno spopada z vsakdanjim življenjem, vendar se začnejo pojavljati določene težave. Gre predvsem za pogosto iskanje založenih stvari, težave s kratkoročnim spominom, povečano tesnobo, nihanje razpoloženja ter težave s koncentracijo in komunikacijo.
Vendar pa dr. Lee opozarja, da posamezni simptomi sami po sebi še ne pomenijo diagnoze. Mnogi se občasno sprašujejo: "Imam težave s spominom, ali to pomeni, da sem v zgodnji fazi demence?" Odgovor je ne. Ključna razlika je v tem, da pri demenci govorimo o "značilnih in doslednih vzorcih vedenja", ki jih ne moremo pripisati zgolj trenutnemu stresu ali utrujenosti, poroča hrvaški portal Index.
Ko vsakdanja opravila postanejo izziv
Ko bolezen napreduje v zmerno fazo, simptomi postanejo precej bolj izraziti in začnejo resno posegati v kakovost življenja. Oboleli lahko pozabljajo nedavne dogodke in celo dele svoje osebne zgodovine. Pojavijo se izrazitejše spremembe razpoloženja, težave v družabnih situacijah in potreba po pomoči pri osnovnih opravilih, kot je oblačenje.
V tej fazi se pogosto pojavijo tudi dezorientiranost, nemir, motnje spanja in inkontinenca. "Inkontinenca lahko postane težava, ker sporočila, ki potujejo skozi možgane in nas opozarjajo, da moramo na stranišče, ne prispejo dovolj hitro," pojasnjuje psihologinja.
Zadnja, težka faza bolezni, prinaša potrebo po stalni, 24-urni negi. To je obdobje velikih izzivov tako za obolele kot za njihove družine. Prihaja do znatnega fizičnega propadanja, težav s požiranjem in komunikacijo ter povečanega tveganja za padce. Osebe pogosto ne prepoznajo več svojih bližnjih in so dovzetnejše za razne okužbe. Gre za terminalno stanje, kjer je poudarek predvsem na zagotavljanju čim večjega udobja in dostojanstva obolelega.
