Hvala bogu za koronavirus, epidemijo, ki je svet zasukala na glavo. No, to je le hec, a temni časi so prinesli čudovito slovensko kolesarsko pravljico z imenom – Tadej Pogačar. Zadeve slučajno sovpadajo, toda prav čas, ko se je (športni) svet na novo odprl, in to se je z državnim prvenstvom v kolesarstvu zgodilo prav v Sloveniji, se je pojavil naš biser.
Ni padel z neba, je pa takrat postal slovenski podprvak na cesti za Primožem Rogličem, prvak v kronometru in šampion Dirke po Franciji. Kar se je še nekaj let prej zdelo, kot bi sanjali - leta 2017 je že etapna zmaga Rogliča v kraljevski etapi pomenila nekaj fantastičnega -, je postalo resničnost. Če smo povsem iskreni, je bil Zasavec prvi kandidat za prestolonaslednika, toda princ je (pre)hitro odrasel. Zgodnje menjave generacij morda kdo ni sprejel z navdušenjem, a mladi kralj se na to ni oziral in je zavladal s trdo roko. In to uspešno.
S prvimi uspehi se je vpisal med tiste, ki nikoli ne bodo pozabljeni, pet let kasneje je med največjimi, ki so kadarkoli vrteli pedale. Ali pa kar najboljši, kot ga že opisujejo nekateri. S štirimi zmagami na eni od največjih športnih prireditev sveta se je izenačil z Britancem Chrisom Froomom, pred njima je le še velika četverica. Gorenjec ima celo prednost, s 26 leti je najmlajši v elitni družbi s štirimi lovorikami. Eddy Merckx je bil sicer le tri mesece starejši, Bernard Hinault dobro leto, Jacques Anquetil skoraj tri, Miguel Indurain in Froome pa sta nosila že tri križe.
Tudi obeti so odlični, naš mladi šampion velikanom zagotovo krati spanec. Pa niso le leta na njegovi strani. Prednost, ki jo ima pred tekmeci, se zdi gromozanska. Že Jonas Vingegaard, ki mu je dvakrat preprečil slavje na Elizejskih poljanah, ga letos na rumeni pentlji niti enkrat ni spraviti v škripce, kaj šele vsi drugi. S podporo izjemne ekipe, ki je zrasla ob njem, je imel vse tri tedne popolno kontrolo nad dogajanjem.
Tadej Pogačar ni klasični šampion, od predhodnih generacij se razlikuje, da se mora ob uspehih tudi zabavati. Ni mu dovolj, da je prvi, ampak da pripravi še spektakel. Zase in za vse druge. Na 112. Dirki po Franciji je z brutalnim napadom ob vznožju Hautacama pustil spremljevalce odprtih ust in navijače spravil v delirij, tekmecem pa zadal smrtni udarec. V gorskem kronometru je brez slušalke, na občutek vknjižil veliko zmago. Kdaj je ubral klasično (obrambno) taktiko rumene majice in kdaj tekmecem tudi kaj podaril. Ne sicer "sovražnikom" številka ena, o ne, Vismi pač ne, nizozemsko ekipo so Emirati ne le premagali, ampak potolkli. A to so storili prefinjeno, brez veliko krvi, vsi, ne le Tadej Pogačar, ki si je zagotovo pridobil nekaj novih oboževalcev. Pa tudi kakšnega sponzorja, prestižno blagovno znamko, ki podpirajo le največje. Ne nosi ultra luksuzne ure za 300 tisočakov, da bi se bahal, ampak ker je tudi s tem potrjeno, da sodi v eminentno družbo tistih, ki so za vse večne čase zaznamovali svoj šport kot Rafael Nadal, Bubba Watson, tudi nekoč Michael Schumacher in še kdo.
In čeprav živi v svetu, ki ni normalen, je ostal prizemljen, spoštljiv, ponižen; fant s Klanca pri Komendi. Fant od fare, kot so nekoč dejali. A ne pozabimo, tudi Slovenci z njim živimo v svetu, ki ni normalen in ne bo trajal večno. Nekoč, morda že jutri, je vsega lahko konec, zato v zgodovinski trenutkih uživajmo z njim in vsemi drugim, ki pišejo to veličastno zgodbo - danes.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
