Vsakoletna dražba lesa v Slovenj Gradcu, ki že prek desetletje velja za največjo v Srednji Evropi in prinaša uspešna trgovanja, ima ob povezovanju lastnikov gozda s kupci vrednejšega, kakovostnega lesa z višjo ceno in dodano vrednostjo več pomenov tudi za širšo lesno industrijo. Po degradaciji v preteklih letih lesnopredelovalna industrija vendarle že nekaj časa okreva. Njena strateška pomembnost v gozdnati državi sicer nikoli ni bila vprašljiva, a precej dolgo je trajalo, da na več ravneh tudi dejansko (pri)dobiva ustreznejšo pozicijo in veljavo. V luči zelenega prehoda, prepoznavanja lesa kot biomateriala so se spreminjale ekonomske politike v EU, tudi v Sloveniji. Hkrati pri nas prepogosto vse preveč stvari (ob)stoji na deklarativnih ravneh oziroma preteče preveč časa, da se ovire premostijo, razmere uredijo in tudi dejansko postavijo na svoje mesto.

Tako tudi dražba lesa kljub uspešnim prodajam lesa vse do Japonske ni ostala brez grenkega priokusa, pa naj ima še tak pomen za regijo in ne nazadnje tudi državo. Letošnja lokacija dražbe v Pamečah, kjer se bo ob novogradnjah nadalje razvijala industrijska cona, je bila namreč zgolj začasna, hkrati pa v hriboviti regiji ni dovolj primernega prostora, kjer bi jo lahko ob takih razsežnostih še prirejali. Tokratna lokacija je tako zgolj za letos nadomestila prejšnjo, tudi lansko, ko je organizatorje ob dražbi na kmetijskih zemljiščih celo oglobila inšpekcija. Tako je Društvo lastnikov gozdov Mislinjske doline s soorganizatorji na točki, ko bo moralo najti novo lokacijo, pri čemer še vsaj malo upa na spremembo zakonodaje, ki ne bo več tako togo omejevala začasne rabe kmetijskih zemljišč za potrebe dražbe. Domala ironično je namreč, da morajo zdaj kot o eni od možnosti nadaljnjih lokacij razmišljati tudi o selitvi dražbe čez mejo v Avstrijo, sploh po letih odvažanja hlodovine in lesa v Avstrijo in nenehnih opozorilih o posledicah izvoza in slabostih za domači razvoj. Tu bi kazalo vsaj najmanj uskladiti politike gospodarskega in kmetijskega ministrstva, saj na takih detajlih, ki so v tem primeru za nadaljevanje dražbe pravzaprav že kar osnova, lahko dolgo grajena zgodba kaj hitro (pro)pade.

Propadlo pa je medtem po letih pričakovanje, da bo po zaprtju tovarne ivernih plošč v Otiškem Vrhu in Preventovih usedlinah stečaja turški nakup ob vključevanju države spremenil poprejšnjo usodo "iverke". Velikopotezne napovedi o milijonskih vlaganjih in številnih delovnih mestih so se razblinile oziroma so bile za poznavalce pravzaprav vprašljive že v izhodišču. Zdaj naj bi bila sicer na vidiku prodaja, a preveč je neznank, da bi lahko ugibali, kaj neki bo, sploh pa lesni industriji, potencialni posel prinesel. Špekulacij in poigravanj, pa tudi namernih škodovanj je bilo na Preventovih pogoriščih preveč.

A če naj bi vendarle zrli v prihodnost, zlasti širših perspektiv lesa, bi bilo dobro stopati naprej tudi z nauki iz preteklosti, hkrati pa učinkoviteje rešiti nesmisle, ki se kažejo prav pri uspešni zgodbi koroške dražbe lesa.