Po (političnih) pritiskih, blatenju, diskreditacijah, mobingu, celo grožnjah z odpovedjo, ki jih je Suzana Hötzl, vodja notranje revizije na ministrstvu za pravosodje, doživela, potem ko je v reviziji dokazala, da so za nakup stavbe na Litijski 51 v Ljubljani krivi na finančnem ministrstvu in na vladi, predsednik Združenja notranjih revizorjev IIA - Slovenskega inštituta, dr. Matej Drašček, razkriva poklic notranjih revizorjev in okoliščine, v katerih ti delujejo.
Nedavni dogodki so notranjo revizijo in tudi poklic notranjih revizorjev izpostavili do mere, do katere sicer običajno ta poklic in dejavnost nista izpostavljena. Kakšna je vloga notranje revizije? Kakšna je predstava o notranji reviziji v splošni javnosti in kako odstopa od dejanske vloge?
"Notranja revizija je ključna funkcija v organizacijah, saj neodvisno ocenjuje in podaja priporočila glede učinkovitosti notranjih kontrol, obvladovanja tveganj ter upravljanja poslovanja. Njena vloga je prispevati k izboljšanju poslovnih procesov, večji transparentnosti ter skladnosti z zakonodajo in etičnimi standardi.
V splošni javnosti pa notranja revizija pogosto velja za 'lovca na napake' ali celo 'notranjo policijo', ki išče krivce. To napačno prepričanje pogosto vodi v odpor do revizorjev in nezaupanje do njihovih poročil. Resnica je povsem drugačna: notranji revizorji delujejo kot svetovalci, katerih cilj ni sankcioniranje, temveč izboljšanje poslovanja in preprečevanje težav, še preden te eskalirajo. Pogosto prihaja tudi do zamenjave med notranjo in zunanjo revizijo. Kljub podobnemu imenu gre za dve različni funkciji – notranja revizija je usmerjena v prihodnost in izboljšave procesov ter tveganj, zunanja revizija pa preverja predvsem preteklo poslovanje in računovodske izkaze."
Opozarjate, da se notranja revizija pogosto prikazuje kot krivec, čeprav gre v resnici za funkcijo, ki pomembno prispeva k boljšemu in preglednejšemu delovanju organizacij. Kakšne so aktivnosti Združenja notranjih revizorjev IIA - Slovenskega inštituta? Za kakšno organizacijo gre?
"Združenje notranjih revizorjev IIA - Slovenski inštitut je strokovna organizacija, ki skrbi za razvoj stroke, usposabljanje svojih članov ter promocijo standardov notranjega revidiranja. Njegovo delovanje je usmerjeno v dvig kakovosti notranje revizije ter ozaveščanje javnosti o njenem pomenu za transparentno in odgovorno poslovanje.
Združenje je del mednarodne mreže The Institute of Internal Auditors (IIA), ki je izdajatelj Globalnih standardov notranjega revidiranja. Ti standardi zagotavljajo, da notranji revizorji delujejo v skladu z načeli neodvisnosti, nepristranskosti, strokovnosti in integritete, kar je ključno za njihovo verodostojnost in učinkovitost."
Ne moremo mimo aktualnega primera, mimo poročila notranje revizorke ob nakupu pravosodne palače in izpostavljenosti avtorice poročila. Kaj je mogoče reči o konkretnem primeru?
"Težko komentiramo konkreten primer, saj imamo informacije o njem le iz medijev. Vendar je to dober primer, kako so notranji revizorji pogosto tarče kritik, ko njihova poročila razkrijejo nepravilnosti ali sporne prakse. Notranja revizija temelji na nepristranskih ugotovitvah – njen namen ni ustvarjanje škandalov, temveč zagotavljanje nepristranskih ocen in priporočil. Kako te ugotovitve sprejmejo odgovorne osebe, pa je odvisno od njihove osebne in organizacijske zrelosti. Zrele organizacije notranjo revizijo vidijo kot partnerja pri izboljšavah, manj zrele pa kot 'grožnjo', ki jo je treba diskreditirati ali utišati.
"Zrele organizacije notranjo revizijo vidijo kot partnerja pri izboljšavah, manj zrele pa kot 'grožnjo', ki jo je treba diskreditirati ali utišati"
Primeri iz tujine kažejo, da se notranji revizorji pogosto znajdejo pod pritiskom, če njihova odkritja razkrivajo korupcijo ali neodgovorno upravljanje. Na primer, v nekaterih državah so revizorji, ki so opozarjali na finančne nepravilnosti v državnih podjetjih, izgubili službo ali so bili deležni groženj oziroma so plačali celo s svojim življenjem. To odpira vprašanje: kako zaščititi notranje revizorje, da bodo lahko neodvisno opravljali svoje delo, ne da bi bili kaznovani za kakovostno delo?"
Poročila notranje revizije so sicer namenjena notranji javnosti. Kakšen je torej njihov primarni namen? Kakšni so sicer standardi notranjega revidiranja? In kako so urejeni v Sloveniji?
"Poročila so namenjena izključno notranjim deležnikom in lahko služijo kot podlaga za izboljšanje procesov, obvladovanje tveganj, notranjih kontrol ter skladnosti z zakonskimi in poslovnimi standardi. Notranje revidiranje temelji na mednarodnih standardih IIA, ki notranjim revizorjem določajo zaupnost, nepristranskost, strokovnost in integriteto pri delu. V javnem sektorju v Sloveniji sicer veljajo Usmeritve za državno notranje revidiranje, ki jih sprejema ministrstvo za finance, vendar tudi te temeljijo na že omenjenih standardih IIA."
Je dostop do relevantnih informacij kdaj otežen? In kaj se zgodi v takšnih primerih?
"Notranja revizija temelji na preglednosti in neoviranem dostopu do informacij, saj brez teh elementov ne more zagotoviti nepristranskih ugotovitev. Vendar v praksi notranji revizorji pogosto naletijo na ovire pri dostopu do informacij, ki so lahko neposredne ali posredne. Gre predvsem za pomanjkanje sodelovanja zaposlenih, ki revizorjem ne posredujejo vseh podatkov ali pa jih posredujejo nepopolno. Lahko gre za prikrivanje informacij, kadar posamezniki ali oddelki namerno skrivajo ključne podatke zaradi lastne zaščite, pa tudi za omejitve, ki jih uvede vodstvo, kadar se revizorjem postavijo formalne ali neformalne ovire za dostop do določenih dokumentov ali baz podatkov.
"Zrele organizacije notranjo revizijo vidijo kot partnerja pri izboljšavah, manj zrele pa kot 'grožnjo', ki jo je treba diskreditirati ali utišati"
V takih primerih imajo notranji revizorji več možnosti; na ovire lahko opozorijo v poročilu, kar pomeni, da je jasno dokumentirano, da je bil dostop do informacij onemogočen. Zahtevajo lahko intervencijo višjega vodstva ali nadzornega organa, ki lahko odredi odpravo ovir. Lahko tudi evidentirajo vse poskuse omejevanja revizije, saj je skrbno arhiviranje dokumentacije ključnega pomena za zagotavljanje revizijske sledljivosti in zaščito revizorjev pred morebitnimi pritiski. Če se omejevanje dostopa do informacij ponavlja ali je namerno, lahko to kaže na globlja tveganja, kot so nepravilnosti, korupcija ali zlorabe položaja."
Opozarjate tudi, da javni sektor v Sloveniji nima neodvisnega nadzornega organa, kar otežuje delo notranje revizije v javnem sektorju. Je tovrstna praksa v tujini urejena drugače?
"Da, v številnih državah imajo javni sektorji vzpostavljene neodvisne nadzorne organe, ki zagotavljajo večjo avtonomnost notranjih revizorjev. Na primer, v Veliki Britaniji deluje National Audit Office, ki nadzoruje javni sektor brez neposrednega vpliva izvršne oblasti. Podobno v Kanadi notranji revizorji javnega sektorja poročajo neodvisnemu revizijskemu odboru, kar jim omogoča večjo zaščito pred političnimi pritiski. V Sloveniji pa notranji revizorji pogosto delujejo znotraj iste strukture, ki jo nadzirajo, kar odpira vrata potencialnim konfliktom interesov."
Notranja revizija je po svoji naravi sicer neodvisna, vendar pa poroča ministru, ki je hkrati odgovoren tudi za izvajanje in nadzor. Kaj torej manjka slovenskemu javnemu sektorju v tem pogledu?
"Manjka neodvisen nadzorni organ, ki bi notranjim revizorjem omogočil večjo avtonomnost in zaščito pred političnimi ali osebnimi pritiski. Trenutni sistem pomeni, da notranji revizorji lahko ugotovijo nepravilnosti, a so odvisni od istega ministrstva ali institucije, da te nepravilnosti tudi odpravi. To je podobno, kot če bi nogometni sodnik na tekmi moral poročati trenerju enega izmed moštev – ali bi lahko ostal resnično nepristranski?"
Priznavate, da notranja revizija ni nezmotljiva, njen cilj je podajanje nepristranskih dejstev in priporočil, kako lahko organizacija izboljša svoje procese in poslovanje. Kaj torej v takšnih primerih? Kakšna je običajna praksa, ko podate poročila, predloge, in kaj, če pride do zmote?
"Notranja revizija ni nezmotljiva – in to je treba priznati. Revizorji delajo s podatki in dokazili, ki so jim na voljo, vendar je možno, da kakšna informacija ni popolna ali da pride do napačne interpretacije. V takih primerih je ključna transparentnost – napako je treba priznati, popraviti in zagotoviti, da se ne ponovi. Pomemben mehanizem za to je sistem odzivov na revizijska poročila, v katerem vodstvo organizacije podaja svoje pripombe in dodatna pojasnila. V nekaterih državah obstajajo tudi neodvisni strokovni odbori, ki preverjajo pritožbe na revizijska poročila. To pa zahteva kulturo učenja in ne kaznovanja – če se vsaka revizijska napaka izkoristi za diskreditacijo revizorjev namesto za izboljšanje sistema, bo rezultat večja previdnost in manj resničnih ugotovitev."
Opozarjate tudi, da notranja revizija ne sme postati orodje za (politična) obračunavanja, pa vendar se to dogaja. Kaj torej v takšnih primerih?
"Na žalost se notranja revizija včasih uporablja kot orodje za diskreditacijo določenih oseb ali političnih nasprotnikov. To se lahko zgodi, kadar revizijska poročila selektivno pridejo v javnost ali kadar se določene ugotovitve izkrivijo za doseganje političnih ciljev. V takih primerih je ključno, da revizorji ostanejo neodvisni in strokovni ter da organizacije razumejo, da je notranja revizija namenjena izboljševanju poslovanja, ne pa političnim ali osebnim interesom. Končno, notranja revizija je ogledalo organizacije. A kaj, če tisti, ki se pogleda vanj, ne želi videti resnice?"
