V nedeljo zjutraj ob 9:22 sem dobil mail od Tereze Vuk. Kot vsako nedeljo, ko je poslala kolumno, ampak običajno ne tako zgodaj. Glasil se je takole:
“spet se morm opravičit … tokrat sem pa že od torka v postelji … mam svašta fizičnih problemov in ne morem nč. frendi nosjo futr na vrata. ti javim ta teden kako … sem upala da bom dans uredu, sam nisem.”
Jaz — flegma, kot sem — pa njej lapidarno nazaj: “OK, pozdravi se!”
To je bila najina zadnja komunikacija. V ponedeljek zvečer je ni bilo več.
Ta glavna na nonini sedmini
Njena zadnja kolumna na Fokuspokusu je tako nepričakovano ostala nekakšna reportaža s pogreba njene none v Komnu na Krasu. Pravzaprav s sedmine. Čisto v njenem stilu. O noni je sicer napisala že marsikaj lepega — in za njene stilne in emocionalne pojme tudi prisrčnega —, tokrat pa je le bila v središču pozornosti spet ona sama. Ta glavna na pogrebu.
Kolumnisti so vedno in povsod ta glavni. Nekateri si to samo domišljajo — ker brez tega niti ne bi pisali kolumn —, nekateri pa res so. Tereza Vuk pa še posebej. Ona je imela oboje.
Death wish
Ne znajdem se in ne razumem. Imel sem že kolumniste, ki so sami nehali pisati, nekatere sem sam skenslal — noben pa mi ni še umrl sredi pisanja.
Zato ta hip ne vem, kaj bi napisal.
Ko sem zdaj šel brat ta najin slavni intervju za Večerovo serijo Obrazi, se mi je zdelo, kot da je že to — marca lani — na trenutke zvenelo kot nekakšen nekrolog. No, saj. Tereza je imela ta death wish. Talent za jebivetrnjaško avtodestruktivnost, da ne bo pomote. Nič suicidalnega. Bila bi zadnja, ki bi kaj takega storila. Po mojem je imela ful rada življenje. Čeprav se je vsake toliko čutila dolžno napisati, da itak ne bo dolgo. Ker da fura ta svoj intenzivno toksični, obenem moralistični in amoralni lifestyle.
Tega nisem nikoli komentiral, sem si pa na tihem mislil, da samo naklada. Da nas bo v resnici vse po vrsti preživela.
Pa nas ni.
“Baje je že pokojna.”
Zato namesto nekrologa samo tole.
V omenjenem intervjuju nisem hotel izdati izstopajoče literarnega konca njenega romana Zakaj ima moj hudič krila (Beletrina, 2023) — tako rekoč edinega odstavka fikcije v hudourniku avtofikcije —, ker bi bil to spoiler. Med žalovanjem za Terezo pa bo pasal.
Skratka, ta njen nekdanji “jebač” gre z novo bejbo čez mnoga leta mimo knjigarne.
“Dej, greva hitr nekam na toplo. Centralna postaja al pa kej tazga, kar je in. Kaj si se zdej tja v založbo zagledal? Pust knjige, k jih mam že za faks preveč.” On je pa še vedno strmel v izložbo neke majhne knjigarne. “Pa je res izdala knjigo,” si je sam pri sebi mrmral. “Jo poznaš?” ga je spraševala, ko si je vlekla kapuco na glavo, da ji snežinke ne zjebejo narastka. “Baje je že pokojna.” “Pizda, je mogla bit že stara. Zakaj že?” “Kdo bi vedel pri njej.” “Pa si jo poznal?” “Men se zdi, da ja. 17 let nazaj.” “Ah, to ste vi že vsi neki stari al pa pod zemljo. Pejva rajš na avokado after party.” Obrnil se je k njej, jo objel in ona mu je potegnila skejtarske hlače gor.
Ker sem jo štekal
Za konec pa še ponatis intervjuja. Tereza sama je še pred kratkim napisala, da je za njene pojme to najboljši intervju, ki ga je dala. Najbrž zato, ker sem jo bolj štekal kot kdo drug. Več z njo delal.
Originalni Večerov link je nedostopen, ponatis na Fokuspokusu v treh delih pa ne: Literatura in lajf Tereze Vuk (1.): “Jaz imeti kolumna. Dejstvo.” (7. 3. 2023), Literatura in lajf Tereze Vuk (2.): “Nimam kaj zgubit.” (9. 3. 2023), Literatura in lajf Tereze Vuk (3.): Zato ima njen hudič krila (10. 3. 2023).
Adijo, Tereza.
* Nekrolog je najprej izšel na portalu Fokuspokus.
