Ko so take tekme, je vedno gužva, je poznavalsko ugotovil možakar v vijoličasti majici. Vračal se je z ob takih priložnostih skoraj nemogoče misije: iskanja parkirnega prostora. Lep kos poti je sicer moral premagati peš, a mu je uspelo. Pa tudi izkušnje, ki so ga na pot poslale dovolj zgodaj, so mu koristile, da je svoj vhod v stadionu našel pravočasno.

Ja, to ni bil običajen večer v mestu. Maribor se je spet obarval vijoličasto. Kulisa se sicer ni približala najodmevnejšim poglavjem v 60-letni zgodovini kluba, tekmam lige prvakov ali najpomembnejšim večnim derbijem lige, je pa bila povsem spodobna. Okoli 7000 navijačev je na vrhuncu turistične sezone prišlo podpret vijoličaste. NK Maribor jih je povabil na tekmo sezone, kot je poimenoval prvi dvoboj tretjega kroga kvalifikacij za evropsko ligo proti HJK-ju iz Helsinkov. Čeprav je novo nogometno leto še mlado, se je "tekem sezone" v tem poletju že nabralo. Tokratna je bila že tretja. Vrata v ligo prvakov so se sicer zaprla, sanje o jeseni v Evropi pa se niso razblinile. Status slovenskega prvaka je štajerski zasedbi omogočil dovolj popravnih izpitov po izpadu iz lova na najelitnejše tekmovanje. Helsinki so predzadnja ovira Maribora na poti do evropske lige, zadnja do konferenčne lige. S skokom čez finske prvake, ki jih bodo prihodnji četrtek gostili na svojem stadionu, bi si od prejšnjega tedna edini slovenski popotniki po Uefinih predkrogih že zagotovili uvrstitev v skupinski del po kakovosti tretjega tekmovanja na celini.

Pa še nekaj je dalo vedeti, da se v mestu igra pomembna tekma. Vonj po pirotehniki je "pozdravil" pred stadionom. Ultrasi se svoji folklori, vsaj med ogrevanjem v okolici Ljudskega vrta, niso odrekli. Viole so dobro napolnile južno tribuno, pisano je bilo tudi na vzhodni in zahodni, a ekskluzivno štajerski večer to le ni bil. Prvič v tem poletju je Ljudski vrt dočakal gostujoče navijače. Če so podporniki beloruskega Šahtjorja in moldavskega Šerifa zaradi oteženih potovanj raje ostali doma, pa so Maribor obiskali navijači HJK-ja. No, o kakšni množici bi težko govorili. Štiri Fince smo prešteli na severni tribuni. Pred tekmo so bili po skandinavsko zadržani, se bolj ali manj ukvarjali le s svojimi mobilnimi telefoni, nato pa se je slišal tudi kak njihov vzklik. Vsaj med pavzami na južni tribuni.

Še Marko Šuler je ubral prakso svojega predhodnika, se, podobno, kot je to ob pomembnih tekmah počel Zlatko Zahovič, usedel na klop ob trenerju. Radovan Karanović je še enkrat s presenečenjem počakal do samega začetka tekme. Če je v Kišinjevu, kjer je neuspešno lovil zmago proti Šerifu, v uradnem zapisniku nakazal za Maribor klasični sistem 4-2-3-1, na igrišču pa svoje nogometaše razporedil v postavitev 3-5-2, jih je tokrat približal formaciji, s katero se je klub podpisal pod praktično vse večje evropske dosežke, 4-4-2. Ob poškodbah Milca, Juga, Pihlerja in Sirka ter s Kronavetrom na klopi je kapetanski trak zaupal Gregorju Sikošku, v napad pa ob Roku Baturini postavil Žana Vipotnika.

Dodatna moč v napadu je prišla prav, zahteva s tribun je bila jasna. "Dajte, dajte gol!" je odmevalo s tribun, ko je bolgarska sodniška ekipa oznanila začetek dvoboja. Tekme leta. Še ena v tem poletju.