Ne samo ena od vražjih Slovenk, ki so v devetdesetih letih alpskemu smučanju tudi v novonastali državi priborile poseben status, bila je kar njihov najbolj udaren obraz. Saj s(m)o vsi stiskali pesti za Natašo Bokal, Katjo Koren, Alenko Dovžan in kasneje Špelo Pretnar, a zdelo se je, da je Urška Hrovat vendarle prva med enakimi. Ublažila je luknjo po slovesu Mateje Svet in bila celo desetletje konstantno na ali pri svetovnem slalomskem vrhu. Med letoma 1994 in 1998 je skoraj vsako leto dosegla vsaj eno zmago v svetovnem pokalu, pri tem v boju za mali kristalni globus dvakrat končala na stopničkah (tretja leta 1994 in druga leta 1996) ter se na posamičnih tekmah tja povzpela še devetkrat. Sloveniji je na svetovnem prvenstvu 1996 priborila bron, Jugoslaviji v mladinski konkurenci leta 1991 celo zlato. A z novim tisočletjem so na dan privrele posledice številnih poškodb, razvila se je nova tehnika smučanja, karving, in 27-letnica se je leta 2001 odločila, da ima dovolj.
S svojim takratnim partnerjem je športno kariero skušala podaljšati še z relijem, preden je dokončno potegnila črto pod aktivnejšo polovico življenja. "Dvakrat sem nastopila na dirkališču Grobnik, enkrat na gorski hitrostni preizkušnji. Je kar nekako značilno za smučarje, da imajo radi hitrost. Tudi sama sem bila kar hitra voznica, nekajkrat sem komu tudi 'požmigala' z lučmi ... Pravzaprav velikokrat," se zasmeje nekdanja smučarka, ki je nato drugo kariero gradila najprej v trgovini, gostinstvu, bila je tudi zaposlena v Elanu, skrbela je za razvoj ženskih smuči. Naposled se je našla v tem, kar počne zdaj: "Moja prva stvar je prodaja oblačil Tenson, s katerim smo ponosni pokrovitelji smučarske reprezentance, v zimskem času pa v manjši obliki še vedno imam tečaje smučanja za otroke in podjetja."
"Vsako obdobje ima svoje pluse in minuse. Nisem več tako nostalgična"
"Zdi se mi, da je zdaj obisk manjši, da vlada manjše zanimanje za smučanje"
