(PORTRET TEDNA) Urša Bogataj: V dveh letih z bolniške postelje do Olimpa

Kako se stvari skozi leta obrnejo; morda kar malce krivično je ostala brez nastopa na olimpijskih igrah v Sočiju 2014, bila zadnja, 30. v Pjongčangu 2018, danes pa je dvakratna olimpijska prvakinja iz Pekinga. Ja, dodobra se je namučila Urša Bogataj, preden je prišla do nesmrtne slave. Skakalko Ilirije smo novinarji prvič bolje spoznali v začetku leta 2014 na premierni tekmi smučarskih skakalk v Planici, ki je nadomestila tekmo na Ljubnem, kjer ni bilo snega. Dotlej relativno neznana 18-letnica z Briš pri Polhovem Gradcu, kraja z le 162 prebivalci, je senzacionalno skočila do četrtega mesta za (še vedno aktivnimi) Avstrijko Danielo Iraschko-Stolz, Japonsko Saro Takanaši in Nemko Carino Vogt. Rezultat je pomenil najboljši slovenski dosežek tiste olimpijske sezone. A rezultat je imel lepotno napako.

Čeprav sta bili dotlej v skupnem seštevku svetovnega pokala točkovno poravnani na 36. mestu, je zadnjo, četrto žensko skakalno vstopnico za olimpijske igre v Sočiju prejela Špela Rogelj, 14. na omenjeni tekmi. "Kriteriji so bili določeni že prej, v Špelino korist je šlo, da je bila na eni tekmi 18., medtem ko je bil doslej najboljši Uršin rezultat sezone 19. mesto," je takratni glavni trener Jože Berčič predstavil na trhlih tleh stoječe argumente v korist prav tako skakalke Ilirije Špele Rogelj, katere oče Franci je bil član izvršnega odbora in vodja stroke pri tem ljubljanskem klubu. Bogatajeva je ob tem, da je za las zgrešila svoje olimpijske sanje, le sklonila glavo in z mešanimi občutki priznala: "Ker vem, koliko sem garala, da bi nastopila na igrah, mi ni vseeno. A zaradi tega nisem slabe volje in do nikogar ne gojim zamer. Ker sem še dokaj mlada, verjamem, da bom še dobila priložnost."

Zaorala ledino svetovnega pokala

A tekmovalka, ki je na mladinskih svetovnih prvenstvih z ekipo redno osvajala medalje (bron v Erzurumu 2012, zlato v Liberecu 2013, srebro v Predazzu 2014), v članskem svetovnem pokalu dolgo ni uspela narediti dokončnega preboja med najboljše. Čeprav je debitirala na zgodovinski prvi uradni ženski tekmi za svetovni pokal 3. decembra 2011 v Lillehammerju in že takoj zasedla 20. mesto, ji tudi naslednje sezone v povprečju niso prinesle boljših dosežkov. Vse do sezone 2017/2018 se v skupnem seštevku nikdar ni prebila med deseterico in v podobnem slogu so minile tudi njene prve olimpijske igre v Pjongčangu, na katerih je zasedla 30. mesto. V tistem trenutku je bila Bogatajeva najboljša Slovenka v svetovnem pokalu, a olimpijski nastop se ji je popolnoma ponesrečil, tudi zaradi dolgega čakanja v finalni seriji.

Tam je zablestela šele 17-letna Nika Križnar in s sedmim mestom postavila najboljši slovenski dosežek tekme. A takrat si sotekmovalki najbrž še niti nista predstavljali, kako dobri prijateljici in tudi cimri na tekmah bosta postali, morda tudi zato, ker je Nikin brat Sandi postal Uršin partner … Kocke so se očitno začele sestavljati in Bogatajeva je postajala vedno bolj konkurenčna najboljšim tekmovalkam na svetu.

Njen napredek je skrbno spremljal tudi nekdanji trener Matjaž Triplat, ki je Bogatajevo vpeljal v svetovni pokal: ''Pri meni je ravno začela v reprezentančnem ustroju. Spominjam se je še od takrat, ko je imela prvo tekmo celinskega pokala na Finskem. Lepo se razvija. Z leti je prek klubske tekmovalke in mladinskih svetovnih prvenstev dobila tisto rutino, malce predrznosti, glede motorike in predispozicij pa je bila vedno zelo dobra."

Ko so vse jokale

A to je začela pretapljati v vrhunske rezultate šele v olimpijski sezoni 2017/2018, ko je sezono svetovnega pokala zaključila najvišje dotlej, na devetem mestu. Le ena stvar ji je še vedno manjkala: uvrstitev na stopničke svetovnega pokala. Dočakala jo je skupaj z nami, novinarji, na domači tekmi na Ljubnem 2019. "Jokala je Nika Križnar. Jokala je Ema Klinec. Jokale so vse. Vključno z glavno junakinjo," smo takrat, 7. februarja, začeli reportažo. Besede oziroma solze veliko povedo o tem, kaj je takrat Slovenkam pomenila že uvrstitev na tretjo stopničko odra za zmagovalke. Pravzaprav se je to pričakovalo od Nike, ki je ob odsotnosti poškodovane Klinčeve že v rosnih letih nakazala, da bo prvo ime reprezentance in ji je en pristanek na stopničkah (4. marca 2018 v Rasnovu) dotlej že uspel. "Urša sodi v isti rang kot Nika. Na treningih, poskusnih serijah in v kvalifikacijah je vedno med najboljšimi, na tekmah pa nervoza naredi svoje," je varovanko opisoval še vedno aktualni trener Zoran Zupančič: "Te stopničke si je morala vzeti. Potrebovala jih je." Da je bilo morda nekoliko lažje, ker je po prvi seriji napadla s četrtega mesta in je bil zato pritisk manjši, je na koncu priznavala Bogatajeva, končno odrešena prekletstva, da ji je na tekmah vselej uspel le en dober skoka, ne dva: "Stopničke so bile vselej moje sanje." Kako skromno se to sliši danes …

Ko se je ravno zdelo, da se ji med novimi, mladimi obrazi končno odpira pot proti vrhu, pa je udarila kruta usoda. Scenarij enak kot leto dni prej pri Emi Klinec; tik pred novoletnimi prazniki je v Planici potekala tekma državnega prvenstva, Urši Bogataj je uspel skok dneva, a ob pristanku je padla in si strgala sprednje križne vezi in meniskus v kolenu. Voščila ob novem letu so postala prazna fraza, Bogatajeva se je spogledovala tudi s koncem kariere. A navdih je lahko našla tudi pri moštveni kolegici, ki se je manj kot leto dni po enaki poškodbi vrnila na oder za zmagovalke.

S psihologi iskala smisel kariere

"Tudi ko je šlo težko, je res vztrajala. Po poškodbi se je včasih vprašala, ali ima sploh še smisel, ali bo sploh še kdaj lahko skakala, a je potem tudi s pomočjo psihologov, trenerjev, fizioterapevtov videla, da se vse da z dobro voljo. Po treningih je naredila raztezne vaje in šla še teči. Vedno je raje naredila en korak več kot manj," se najtežjih trenutkov kariere svoje hčere spominja Irena Bogataj. Psihično zaslombo je Urša že od nekdaj iskala tudi v veri. Župnik iz Polhovega Gradca Bogdan Oražem se še spominja njenih otroških let, ko je v nedeljo ob 7. uri zjutraj najprej sodelovala pri maši, nato pa "na vaški skakalnici skakala še z alpskimi smučmi in so jo opazili skakalni skavtje". Dandanes boste Bogatajevo pri nedeljski maši le redko zasledili, a le zato, ker ima ob nedeljah večinoma tekme. "Mi pa maša veliko pomeni, ker me umiri in mi da nov pogled," je pred leti dejala za katoliški tednik Družina: "Vera mi daje zaupanje, da bo vse v redu, tudi takrat, ko mi gre slabo, ko se sprašujem o smislu tega, kar počnem. Vera mi pomaga videti to, kar je zares pomembno."

Določena psihična blokada je Bogatajevi po poškodbi še ostala; zaradi podzavestnega strahu še danes le izjemoma pristaja v (provizorični) telemark, kar ji redno odbija točke in je tudi razlog, da do olimpijskih iger še ni zmagala. A s pozitivnim pogledom na svet – njen moto je Vsaka stvar je za nekaj dobra – je uspela premagati poškodbo in tudi vedno več tekmic. Če ji ne bi uspela vrnitev v smučarskih skokih, bi pa hitreje končala študij na fakulteti za šport, pravi sicer redkobesedna skakalka, ki se pogosto uči kar na potovanjih med tekmami: "Da se pred izpitnim obdobjem ne nabere preveč gradiva."

Leto presežkov - pred koncem kariere?

Kljub še vedno občasnim bolečinam v kolenu je bila lani, sezono po strganju vezi v svetovnem pokalu, 16., osvojila je skupni seštevek poletne velike nagrade, v letošnji zimski sezoni pa je tretja, potem ko je na desetih posamičnih tekmah petkrat stala na stopničkah, ali povedano drugače, nanje se je povzpela na prav vsakem od petih prizorišč pred olimpijskimi igrami. Ekipnim uspehom - premierni zmagi lani na Ljubnem, srebrni medalji na SP in zmagi na letošnji mešani tekmi v Willingenu - je v Pekingu dodala še prvo posamično zmagoslavje (tudi Ema Klinec je prvič zmagala na veliki tekmi, lanskem SP), drugo zlato na mešani ekipni tekmi je bilo le pika na i.

Dekle, ki ji je med prvimi čestital misijonar Pedro Opeka, glas o njej pa je v svet razširil tudi New York Times, očitno ne bo dočakalo še uvrstitve ženske ekipne tekme v olimpijski spored. Da je bil to njen zadnji olimpijski nastop, je Bogatajeva dejala še pred odhodom v Peking. A saj vemo, kako je z zarečenim kruhom …