Ula je bila stara devet let in je obiskovala 4. razred, ko je dobila diagnozo sladkorne bolezni tipa 1. Vse se je dogajalo izjemno hitro, preiskave, inzulinsko zdravljenje, edukacija, prehransko svetovanje, se spomni mama Maja. Le po dobrem tednu, ko si je družina malo opomogla od šoka, je bila Ula že pripravljena, da se vrne v šolo. »Imela sem polno skrbi, a če bi vedela, kako to poteka in kako se vsi trudijo ... Izjemno,« se spominja Maja.
Razumljivo jo je skrbelo, kako bo s šolsko prehrano, ali se bodo znali ustrezno prilagoditi, ali bo Ula znala sama presoditi, kaj lahko poje in česa raje ne. Kako bo z njenim sladkorjem med športnimi aktivnostmi in ali jo bodo učitelji dovolj pogosto opomnili, naj si izmeri sladkor? Kaj bo v primeru hujših hipoglikemij, ali se bodo znali dovolj hitro in ustrezno odzvati? Kaj pa športni dnevi in celodnevni izleti? Vse te skrbi so po nekaj sestankih z razredničarko, preostalimi učitelji (podaljšano bivanje, športna vzgoja, folklora, gimnastika) in dietetičarko izginile. »Vsi so k zadevi pristopili zelo odgovorno in resno. Razredničarka je za zbornico pripravila navodila za ravnanje v primeru hipo- in hiperglikemij ter navodila opremila z Ulino fotografijo. Dogovorili smo se, da ima lahko Ula ves čas pri sebi mobilni telefon, ter tako vsem malce olajšali skrbi ob misli 'kaj pa, če',« pripoveduje Maja.
Kaj pa Ula? »Nje vrnitev v šolo ni skrbela. Za sošolce smo dan pred vrnitvijo organizirali kratko predstavitev, kjer je Ula pokazala vse svoje pripomočke ter celo demonstrirala merjenje sladkorja z zbadanjem v prst in injiciranje inzulina. Otroci so to zelo lepo sprejeli, dve deklici sta prevzeli vlogo 'spremljevalk' pri odhodu na malico, kosilo, v telovadnico …« se danes nasmehne Maja.
Skrbni zdravniki
prof. dr. Nataša Bratina
Morda bi bile stvari bolj zapletene, če ne bi teh skrbi že prej nekdo predvidel, o tem dobro razmislil in ukrepal. Že leta 1995 so na oddelku za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove ljubljanske Pediatrične klinike ustanovili humanitarno društvo za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami, kamor sodi tudi sladkorna bolezen tipa 1. Njen namen je pomagati otrokom in mladostnikom ter mladim odraslim s sladkorno boleznijo tipa 1 in njihovim družinam. Ena od bistvenih pomoči se začne že ob vrnitvi »sladkorčka«, kot ljubkovalno kličejo otroke s sladkorno boleznijo tipa 1, v šolo. V Sloveniji tim strokovnjakov Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove Pediatrične klinike in omenjeno društvo skrbijo za edukacijo in dober občutek učiteljev in vzgojiteljev, ki imajo v svoji skupini v vrtcu ali v razredu otroka s sladkorno boleznijo tipa 1. »Glavno je dobro sodelovanje vseh, staršev, šole in nas, strokovnjakov,« pravi prof. dr. Nataša Bratina, specialistka pediatrinja endokrinologinja in predsednica društva za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami.
Skrbne šole
»Izkušnje so dobre. Šole se zelo dobro odzivajo, pogosto tudi občine. Pogosto otroku zagotovijo spremljevalca vsaj za štiri ure, poskrbljeno je za varovalno prehrano, ki jo je treba zagotavljati,« pripoveduje dr. Bratina. Že pred leti so izdali brošuro Otrok v šoli in vrtcu za vzgojitelje in učitelje, v kateri si lahko na kratko preberejo glavne informacije o sladkorni bolezni. Znanost pa je pri inzulinskih črpalkah v zadnjih letih že tako napredovala, da bi potrebovali že prenovljeno izdajo. Društvo je oblikovalo tudi odlično spletno stran s posebnim zavihkom za šole in vrtce z vsemi navodili za pedagoge, na omenjenem kliničnem oddelku Pediatrične klinike pa so razvili tudi zdravstveni načrt, kjer povzamejo ukrepe pri visokem in nizkem sladkorju v krvi ter načrtujejo, kje bo otrok v šoli potreboval pomoč, če uporablja inzulinsko črpalko ali injektor.
Edukacija za učitelje in vzgojitelje
Ob začetku vsakega šolskega leta omenjeni klinični oddelek Pediatrične klinike organizira edukacijo za učitelje in vzgojitelje – v času pogovora s prof. Bratino so se trudili ravno za edukacijo pred začetkom šolskega leta 2021/22. Skupine so morali omejiti na manj ljudi, da zadostijo pogojem PCT, kljub vsemu pa so v petih skupinah lahko sprejeli 350 ljudi. »Za predavanja se razvrstimo praktično vsi sodelavci v timu, predstavimo bolezen, dietetični (organizacija prehrane v šoli) in psihološki vidik, s področja vodenja bolezni pa nastopita dve naši diplomirani medicinski sestri edukatorki. Na koncu organiziramo še delavnice štetja ogljikovih hidratov, rokovanja z injektorjem, merjenja sladkorja v krvi, zdaj seveda predstavimo tudi senzorje za neprekinjeno merjenje sladkorja v krvi,« pojasnjuje profesorica.
»Za uspešno šolsko življenje otroka s sladkorno boleznijo tipa 1 je nujno dobro sodelovanje staršev, šole in zdravnikov,« meni prof. dr. Nataša Bratina, specialistka pediatrinja endokrinologinja in predsednica društva za pomoč otrokom s presnovnimi motnjami.
Šole si zelo želijo izobraževanj
COVID-19 pa je posegel tudi na to področje, zato so letos začeli projekt Videošola, kjer bo vsak od strokovnjakov predavanje, ki ga ima sicer v okviru šole, posnel, objavili pa jih bodo na portalu, kjer bodo dosegljivi za učitelje in vzgojitelje. »Zanimanje za obiske naše ekipe po šolah je zelo veliko, vabijo nas, vendar naš tim ne more obiskovati šol in vrtcev po Sloveniji. Ekipa je premajhna, želja preveč, zato upamo, da bo Videošola v pomoč,« pravi prof. Bratina. Zaradi epidemije so letos odpadle tudi krajše edukacije za manjše skupine učiteljev, a se vseeno trudijo, da bi jim pomagali.
Prof. Bratina je omenila še, da trenutno sodeluje pri izdaji publikacije o vseh nujnih stanjih, s katerimi se lahko učitelj ali vzgojitelj sreča. »Sama sem zadolžena za sladkorno bolezen, a sem prebrala vso publikacijo. Resnično je zajeto vse, kar se lahko v šoli zgodi, od poškodb, ureza v prst do epileptičnih napadov in alergijskih reakcij. Veliko truda se vlaga v to, da bi šole znale pomagati in ukrepati ob različnih nujnih stanjih in vedele, kdaj poklicati nujno pomoč,« poudarja dr. Bratina.
Hrana v šolah
Otroci s sladkorno boleznijo, ki so vključeni v vzgojno-izobraževalni proces, načeloma ne bi smeli imeti pretiranih težav pri zagotavljanju zdravih obrokov, saj bi morala šola, glede na priporočila o zdravi prehrani za te ustanove, zagotavljati takšne obroke za vse.
Ker pa šole še vedno v veliki meri prisluhnejo željam otrok in staršev, se na šolskih jedilnikih še vedno redno pojavljajo beli kruh, slaščice, pice, sokovi in sladkani čaji. Taka živila je treba v jedilniku otroka s sladkorno boleznijo praviloma zamenjati z ustreznejšimi.
Strokovnjakinja za prehrano s kliničnega oddelka se po šolah občasno udeležuje tudi sestankov, kjer svetuje o prehrani otrok s sladkorno boleznijo. »Pogosto slišimo ideje, zakaj pa ne naredimo kar za vse otroke takih obrokov? Načeloma drži. Moram pa reči, da pri kosilih velikokrat ni razlik, v obrokih za otroke s sladkorno boleznijo je vključene le več zelenjave in sadja. Malice so nekoliko bolj problematične. A na splošno so šole, ki so pri organizaciji prehrane lahko za zgled, so pa nekatere, kjer bi lahko jedilnike temeljito prenovili,« odkrito pravi prof. Bratina.
Za otroka je vsako dejanje zgled
Po izkušnjah tima je največ zamenjav dejansko potrebnih pri malici, manj pri kosilu, razen ko je na jedilniku denimo kaloričen obrok z dodano sladico. Pri zamenjavah za sladice se lahko starši ponudijo, da jih bodo za otroka pripravili sami in mu jih dali za s seboj, ali pa jih v šoli ali vrtcu pripravijo z manj sladkorja. »Palačink načeloma ni treba menjati, če so sestavni del kosila z obaro ali zelenjavno juho, ki na jedilniku niso pogosto. Tudi za pusta lahko pustite malico z majhnim pustnim krofom, sok pa le zamenjajte za nesladkani čaj. Nikakor pa ni naloga šole ali vrtca, da razmišlja o slaščicah za otroka s sladkorno boleznijo tipa 1 ves čas, za to naj poskrbijo starši,« svetujejo v timu.
Zakaj je prav, da starši zahtevajo prilagoditve jedilnika, če je to potrebno in to ni kaprica? »Nedopustno je, da starši v šoli ne zahtevajo nobenih popravkov, rekoč, da ima otrok inzulinsko črpalko, s katero lahko 'pokrijemo' vsako živilo, in ne potrebuje 'posebne diete'. Teoretično drži, da lahko bolj ali manj uspešno pokrivamo vsako živilo, ki vsebuje ogljikove hidrate, v praksi pa je pokritje velikokrat manj uspešno in vprašljivo. A s takim razmišljanjem tako šola kot starši sporočajo otroku, da v življenju s črpalko ne potrebuje skrbnega načrtovanja prehrane po načelih raznovrstne, pestre in uravnotežene prehrane, in ga ne navajajo na dobre prehranjevalne navade,« pravijo v timu.
Preberite več zanimivih vsebin
v novi digitalni prilogi 'Sladko življenje',
brezplačno.
