"Prvi dan smo doživeli šok, ker smo prišli iz zimskih razmer v poletne, telesa niso bila pripravljena. Zdaj pa nam je malo žal, da nismo še za en dan podaljšali in šli še do Črne gore," se je nasmejal Marko Kaučič. "A boljše to, kot da nas zebe. Imeli smo srečo z vremenom, kot bi zadeli na tomboli," je pristavil Borut Kramer: "Počutim se fajn, kot se vedno, ko pridem na cilj. Želja je zorela dve leti, odkar smo se prijavili. Letos zaradi korone nisem veliko kolesaril, sploh pa se nismo skupaj pripravljali. Ernest (Zagrušovcem, kolesarski prijatelj, op. p.) nas je le obvestil, da bo in da gremo."
Celjski del odprave, ki se je poimenoval Oštirka bike team in ima tudi svoje drese, je bil morda slabše kondicijsko pripravljen od želja, a je Miran Ojsteršek poskrbel, da so bili z utrjevanjem ekipnega duha psihološko na visoki ravni. Smeha in dobrega vzdušja ni manjkalo, nalezli so vso skupino.
Po gosposko čez Stradun
Posebno spoštovanje pa si zasluži Janez Podergajs, a ne le zato, ker je bil s 60 leti najstarejši udeleženec (le štiri dni je mlajši Mariborčan Vlado Škrobar) in s skoraj sto kilogrami edini pravi težkokategornik, ampak ker je grizel do Južne Dalmacije, kljub temu, da je v prometni nesreči izgubil roko. "Ko imaš takšnega ob sebi, nimaš kaj godrnjati, ampak samo voziš," je pribil Ernest Zagrušovcem. "Bilo mi je izredno težko, sploh prvi dan, tisti vzpon iz Senja … Brutalno," je grbančil čelo Podergajs in priznal, da je imel pred potjo veliko strahospoštovanje. Da tri noči ni spal, so dodali prijatelji. Ampak volja je zmagala: "Dobro se je izteklo. Odlično. Potovanje bom ohranil v lepem spominu."
Izkušnja je bila edinstvena, čeprav je bila zaradi koronskih omejitev kak mesec kasneje na sporedu, kot je bilo sprva predvideno. A to je prineslo tudi kaj dobrega, prometa je bilo bistveno manj kot običajno, pa že domačini v bližini večjih mest povzročajo gnečo, turistov peščica, gostilne, ki so za okrepčilo zelo dobrodošle, imajo dovolj prostih miz, v Dubrovniku, kjer se v normalnih časih bojda s težavo že prebiješ čez Stradun, pa se te dni po gosposko sprehajaš s kolesom.
Riviera poezija za kolo
"Najbolj všeč mi je bil jutranji in večerni del, ker vročina mi gre na živce. In da je bil lep asfalt. Drugače pa pot pri Karlobagu in pod Velebitom do Starigrada ter nad Makarsko, to je poezija za vozit. Sicer pa je bil cilj pot, pravzaprav družabnost. In super je bilo organizirano, to se strinjamo, ne?" je po družbi pobaral Borut Batagelj, Ajdovec, ki živi v knežjem mestu.
Svojevrstna zmagovalca pa sta Mariborčana, ob Škrobarju še Samo Puhek, ki sta ekspedicijo v Opatiji pričakala s tremi dnevi in 300 kilometri podlage. Startala sta v Kopru in za ogrevanje prečesala Istro. Puhku celotna trasa ni predstavljala večjega zalogaja. Kako bi, ko pa mu je števec letos že obrnil 6500 kilometrov, pa še pozna jo dobro, saj jo je prevozil že pred tremi leti. Le zdravje mu je ponagajalo, vendar se ni predal. "Bil sem kot 'cota', vendar sem se gnal, šel čez sebe, ker je le vprašanje, koliko si pripravljen za cilj dati. Hrvaška obala ima svoj čar, malo držav ima takšno. Lepa je, fantastična. Kolesarim zase, tako se hranim, rastem in sem srečnejši. To je zame sprostitev."
Tudi Vlado Škrobar je bil navdušen: "To je ena najlepših panoramskih cest, razgledi so fantastični. Lahko samo uživaš!" No, tako preprosto ne more biti. "Če hočeš doživeti lepo, moraš nekaj dati od sebe. Kolesarstvo je eden najzahtevnejših športov, ampak ti toliko da, da odtehta," je sklenil Škrobar.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
