Dogma torej trdi, da je gozd naravno stanje, vse drugo (na primer travnik) pa posledica človekovega vmešavanja. Stvari, ki pridejo same od sebe, v naši sodbi navadno nimajo velike vrednosti. Slovenci in Slovenke se gozdu ne moremo izogniti. Ker je tako neizbežen, ga niti ne vidimo. Za sprostitev hodimo po hribih (nad gozdno mejo), v gozd pa zahajajo lovci, polharji, gobarji in morda še nabiralci zelišč. Slaba četrtina nas je (so)lastnikov gozdne parcele, od katere imajo vsaj nekateri tudi nekaj otipljive koristi. Tu pa se naše zanimanje za gozd počasi konča.
Posebna oblika gozdov so pragozdovi. Po definiciji Slovarja slovenskega knjižnega jezika je pragozd "gozd, ohranjen v naravnem stanju". Po definiciji Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) pragozd določajo naravna obnova z domorodnimi drevesnimi vrstami, odsotnost očitnih človekovih posegov in ohranjenost ekoloških procesov. Zveni precej ohlapno, vendar pa jasne in splošno sprejete definicije pragozda nimamo. Skupna vsem opredelitvam je odsotnost človeka. V tej luči lahko razumemo tudi slovensko gozdarsko doktrino: iz gozda, ki je prepuščen naravnemu razvoju, bodo v prihodnosti nastali pragozdovi.
Slovenska zakonodaja je opredelila 171 takšnih inkubatorjev pragozdov, imenovanih gozdni rezervati. Njihova skupna površina je 9508 hektarjev, kar je malenkost manj od povprečne slovenske občine (9560 hektarjev). Pravih pragozdnih ostankov je še manj, samo 14, s površino 540 hektarjev. Za primerjavo: ljubljanski park Tivoli z Rožnikom in Šišenskim hribom je le malenkost manjši (509 hektarjev). V seštevku je rezervatov in pragozdnih ostankov manj kot odstotek gozdne površine (0,8 odstotka), pragozdov pa samo 0,05 odstotka. Večina gozdov (91 odstotkov) je gospodarskih. V njih lastniki sekajo po načelih profita, kar pa brzda zakonodaja z vgrajenimi načeli trajnostne rabe in sonaravnega upravljanja gozdov.
V pragozdnih rezervatih ne sekamo drevja, vsaj ne zakonito, zato so drevesa v njih starejša kot v gospodarnem gozdu. Ker jim ne grozi več motorna žaga, živijo zadosti dolgo, da se postarajo in umrejo. Ko enkrat padajo, rušijo manjša debla v bližini, s tem pa prekinjajo sklenjenost gozdne krošnje. Nastajajo presvetljene jase, na katerih vzkalijo mlada drevesa. Krog v življenju gozda je sklenjen, mi pa smo prišli do manjkajoče spremenljivke v dogmi, ki smo jo omenili na začetku sestavka. Klimi in podlagi moramo dodati še motnje: podlubnike, gozdne požare, (domnevno) preštevilno jelenjad, vetrolome, žled, razdiralno moč padajočih drevesnih orjakov. Šele interakcija te trojice dejavnikov nam pove, kakšen bo gozd v resnici. Tretjo spremenljivko imamo praviloma za škodljivo, motečo in "nenaravno", zato se na vse pretege trudimo, da jo nevtraliziramo. Tako ostaja človek, z motorno žago, lovsko puško in insekticidi, edina redna in sistematična motnja v delovanju gozdnega ekosistema. Gozdu dovoljujemo, da je sonaraven na naš način in nič bolj. Pragozdovi so pri vsem tem le droben korektiv.
Ekološka stabilnost je vsota procesov, ki potekajo v kot čipka finem mozaiku našega okolja. Finejši je mozaik, večja je stabilnost
Opažanja in eksperimenti na Danskem, Nizozemskem in v Nemčiji kažejo, da veliki rastlinojedi s pašo in objedanjem v dolgem časovnem obdobju pretvorijo sklenjen gozd v mozaičen preplet pašnikov in gozdnih zaplat. Naravnost naše krajine je torej prej raznovrsten mozaik kot pa monoton sklenjen gozd. V mozaik sodijo zaplate z drevesi različnih starosti, od mladih sadik, ki kalijo v zavetju bodečega grmičevja, do skupin starega drevja, ki se mu življenje izreka in mu danes pravimo pragozdni ostanki. V takšnih pragozdnih ostankih potekajo procesi razgradnje na način, ki v gospodarnem gozdu ni mogoč. Brez tega sklepnega, posmrtnega dejanja je gozd lahko lep, pomemben in ekonomsko donosen, ni pa ekološko popoln in zaključen. Mar ekološka zaključenost gozdov odtehta finančno izgubo zaradi izpada letnega poseka v pragozdovih? Slednjo zlahka ovrednotimo s kubičnimi metri, ti imajo na trgu bolj ali manj stalno ceno. Ekološki učinek težko opredelimo in merimo ter ga še težje pretvorimo v vsakomur razumljiv denar. Cene ekološke storitve se zavemo šele, ko ostanemo brez nje. Seveda ne mislim, da tistih nekaj pragozdnih ostankov samih po sebi bistveno vpliva na ekološko stabilnost slovenskega gozdnega ekosistema. Nekaj promilov gozdnate površine, kolikor je pragozdovi pokrivajo, je za kaj takega vse premalo. Vendar pri ekologiji niti ne gre za posamezen delček. Ekološka stabilnost je vsota procesov, ki potekajo v kot čipka finem mozaiku našega okolja. Finejši je mozaik, večja je stabilnost. S štirinajstimi pragozdnimi rezervati še ne bomo rešili planeta. Po drugi strani pa, če mislimo z reševanjem okolja resno, potem potrebujemo tudi tistih štirinajst ostankov pragozdov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
