Podnebna kriza: Odločen poziv mladih za rešitev Zemlje

Svetovni protest mladih proti podnebnim spremembam sledi vzoru mlade, 16-letne podnebne aktivistke Grete Thunberg, ki je avgusta lani pozvala švedski parlament k uresničevanju Pariškega podnebnega sporazuma s panojem “Skolstreik for klimatet” (šolska stavka za podnebje). Množica mladih ji danes sledi, protest prerašča v tisoče in stotisoče, in trenutno poteka v več kot 80 državah sveta, tudi v Sloveniji. Mladi zahtevajo, da voditelji, vlade in vsi odgovorni začnejo odločno ukrepati proti podnebni krizi na podlagi mednarodnih pogodb, ob upoštevanju temeljnih ustavnih načel, še zlasti načela do zdravega življenjskega okolja (v Sloveniji 72. člen ustave). Vlade in voditelji držav morajo sporočila mladih slišati in nemudoma ukrepati, ne pa jih preslišati oziroma ignorirati ali celo preprečevati legitimne, legalne in globoko upravičene proteste mladih, kakor se žal dogaja v nekaterih državah.

Zahtevajo odločen dokument

Junckerjeva komisija je novembra lani pripravila osnutek vizije za pripravo podnebne strategije EU 2050 z naslovom Čist planet za vse: Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo. Trenutno je v rokah in v pregledu vseh deležnikov: vlad držav članic EU, evropskega in nacionalnih parlamentov, gospodarstva, nevladnih organizacij, seveda pa tudi vseh mladih, ki zahtevajo odločen in ambiciozen dokument. Poznavalci političnega odra Evropske unije pravijo, da bo Evropski svet predsednikov vlad ali držav že na zasedanju konec marca, zagotovo pa maja letos, v mestu Sibiu v Romuniji, odobril EU podnebno vizijo 2050, da bi jo na zasedanju v oktobru 2019 dokončno sprejel, in to skupaj z usmeritvijo za dosego nevtralnosti emisij toplogrednih plinov oziroma preprosteje rečeno - z usmeritvijo za podnebno nevtralnost gospodarstva.

Del politične igre

Dogajanje okrog podnebne vizije 2050 je najverjetneje le del politične igre tudi na odru prihajajočih evropskih volitev v maju. Politične karte naj bi se, kot kaže, precej premešale, zato se je Junckerjeva komisija, skupaj z zainteresiranimi “svetovalci” pravočasno odločila, da tudi sama, sicer zunaj svojih kompetenc, poseže v politično kampanjo. Naj se še francoski predsednik Macron tako trudi s svojim predlogom za ustanovitev agencije EU za preprečitev zunanjega vmešavanja v evropske volitve ali predsednik Evropskega sveta Tusk še tako opozarja na takšno zunanje vmešavanje, jima seveda tega ne bo uspelo preprečiti na domačem pragu v primeru Junckerjeve komisije. Junckerjeva komisija se torej tudi z dokumentom vizije 2050 poskuša vmešati v evropske volitve, saj predlaga dokaj neoprijemljivo podnebno vizijo z usmeritvijo za podnebno nevtralno gospodarstvo do leta 2050, pri tem pa odločno nasprotuje nadgraditvi sedanjega bistveno prenizkega podnebnega cilja EU do leta 2030. S takšno na videz zelo vabljivo vizijo torej komisija želi privabiti volilno telo, še posebno pa vabi mlade, ki se običajno evropskih volitev ne udeležujejo. Številni politični kandidati za pomembna mesta v bruseljski biro-tehno-politokraciji zagotovo vidijo takšen scenarij Junckerjeve komisije kot dodatno vodo na svoj mlin.

Strategija in njeni temelji

Zato morajo mladi podnebni aktivisti - in vsi drugi, ki se jim pridružujemo - zahtevati, da se po temeljiti razpravi podnebna strategija EU 2050 napiše praktično na novo in da dokument temelji tudi na naslednjih stebrih:
Dolgoročna podnebna strategija EU do leta 2050 mora jasno nasloviti temeljni problem in izziv človeštva, prepoznati mora globoko svetovno podnebno krizo, ki je posledica rabe fosilnih goriv in je del širokega problema intenzivne okoljske degradacije, netrajnostnega razvoja, nesmotrne ter prekomerne rabe naravnih virov oziroma napačne razvojne paradigme.
Glede na navedeno mora podnebna strategija EU pridobiti pomen in status enega najpomembnejših razvojnih dokumentov v zgodovini EU tako glede namena in ustreznih podnebnih ciljev kot za pripravo vseh relevantnih izvedbenih politik, ukrepov ter finančnih načrtov in instrumentov.
Da pa bi strategija glede na svojo pomembnost pridobila status v celoti kredibilnega dolgoročnega razvojnega načrta EU, mora vsebinsko slediti Pariškemu podnebnemu sporazumu in cilju 1,5 stopinje Celzija, drugim relevantnim mednarodnim sporazumom, najnovejšim znanstvenim dognanjem ...
Strategija mora zajeti in predstaviti podnebne probleme, izzive in priložnosti celovito in ne samo vizijo za “uspešno, sodobno, konkurenčno” gospodarstvo. Zaradi kompleksnosti (in soodvisnosti podnebne krize z naravo in okoljem) takšen celovit pristop narekuje opredelitev vizije za družbo, naravo in okolje kot celoto, z maksimalno ambicioznim ciljem za učinkovit, pravočasen in uspešen prehod v podnebno nevtralno družbo že do sredine tega stoletja na poti v trajnostni razvoj.
Strategija se mora celovito opredeliti tudi do vsebin, kot so: zdravje ljudi, vključno z naravo in okoljem, podnebna varnost, podnebne migracije, podnebna pravičnost in poštena tranzicija, prikaz vseh tako imenovanih eksternih stroškov in koristi, pravična in ustavno uravnotežena porazdelitev bremena med sedanje in prihodnje generacije in med države članice EU. Hkrati mora zajemati vsebino prilagajanja na podnebne spremembe.

Široka podpora poslancev, članic, državljanov, mladih ...

Da bi strategija bila učinkovito uporabljena v praksi, mora glede sporočilnosti in komunikativnosti doseči, da se z njo poistovetijo vse države članice in vsi državljani EU, da jo v celoti podprejo, da jo v celoti izvajajo. Zato potrebuje vseobsegajoč mandat tudi s sprejetjem dolgoročne podnebne strategije v Evropskem parlamentu, po možnosti s široko podporo evroposlancev, kakor tudi s široko podporo nacionalnih parlamentov, vseh deležnikov in celotne širše javnosti, še zlasti mladih, saj gre predvsem za njihov jutri.
Strategija zaradi pomembnosti potrebuje celovit politični in družbeni mandat, hkrati pa mora biti pripravljena v neki obliki pravno zavezujočega dokumenta v sodelovanju med svetom ministrov EU in Evropskim parlamentom. Cilj podnebne nevtralnosti družbe do leta 2050 ne sme biti samo vabilo, temveč neke oblike zaveza, ki se bo prelila v nadgradnjo in dopolnitev vseh relevantnih politik in zakonodaje preko pravičnih in uravnoteženih zavezujočih ciljev za leta 2030, 2040 do 2050, z logično in potrebno kontinuiteto tudi za naprej. EU mora hkrati in nemudoma opraviti razpravo o nadgraditvi podnebnega cilja EU do leta 2030 in ga uravnotežiti na 55-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030.
Strategija mora na ravni EU narekovati takojšnjo pripravo neke vrste evropskega zelenega načrta (“EU Green Deal”) v smislu finančno-razvojnega instrumenta - sklada za prehod v podnebno nevtralno družbo EU do leta 2050. Ta zeleni načrt na ravni EU naj bi bil namenjen za dodatne podnebne naložbe in raziskave v širokem pomenu besede v državah članicah EU (kot investicije v obnovljive vire in učinkovito rabo energije, zelene tehnologije, trajnostno mobilnost). Za izvajanje tega načrta bi bilo treba na ravni EU mobilizirati iz javnih in zasebnih virov ter drugih inovativnih oblik financiranja v začetni fazi vsaj en odstotek BDP EU letno.
Strategija mora za ta namen jasno vsebovati tudi pošteno “porazdelitev bremena in izziva” podnebnih sprememb med države članice, zato se morajo sredstva iz zelenega načrta uporabiti uravnoteženo in pravično (v smislu maksimalne kohezije na ravni EU) in omogočiti dosego cilja podnebne nevtralnosti družbe za vse države članice EU hkrati, saj bo le tako tudi celotna EU dosegla ta cilj. Podnebna strategija EU 2050 in navedeni evropski zeleni načrt morata postati ena od temeljnih vsebin razprave o prihodnosti EU.

Glasovati samo za ...

Mladi in drugi somišljeniki, ki se zavzemamo za pripravo učinkovitega programa rešitve podnebne krize EU, bomo v skladu z navedenim na evropskih volitvah v maju glasovali samo za tiste stranke in kandidate, ki bodo znali prepričljivo odgovoriti tudi na naslednja tri vprašanja:
• Kakšen je vaš program za rešitev svetovne in evropske podnebne krize do obdobja 2040-2050?
• Kakšen je vaš program za učinkovito zakonodajo glede naglega in nekontroliranega prihoda 4IR, torej četrte industrijske revolucije, predvsem umetne inteligence (AI) in bioinženiringa, v širokem smislu trajnostnega razvoja?
• Kakšna je vaša vizija za najboljši (best-case) in najslabši (worst-case) scenarij razvoja EU in sveta do leta 2040?
Če kandidati za majske evropske volitve vprašanj ne bodo razumeli ali nanje ne bodo želeli in znali prepričljivo odgovoriti, jih preprosto ne obkrožite na volitvah.

Podnebni krizi moramo najprej “pogledati v oči”

James Baldwin je nekoč dejal: “Vseh problemov, s katerimi smo se soočili, ne moremo razrešiti. Toda nobenega problema ne moremo razrešiti, dokler se z njim nismo soočili.” “Človeštvo mora temeljito spremeniti način razmišljanja, če hočemo kot civilizacija preživeti,” je že pred davnimi leti dejal Albert Einstein. Človek se mora soočiti s podnebno krizo in drugimi temeljnimi problemi sveta in šele takrat jih bo lahko začel uspešno reševati.

Vedno, ko zaženemo avto

Najbolj vedoželjni bralci bomo zagotovo posegli tudi po tekstih filozofov, sociologov in drugih, na primer po knjigah Ekologija brez narave (Ecology Without Nature), Temna ekologija (Dark Ecology) ali Hiperobjekti (Hyperobjects) Timothyja Mortona, katerega temeljne misli soočenja s podnebno krizo in razumevanja le-te si poglejmo v nadaljevanju. V svoji knjigi Ekologija brez narave Morton pravi, da mora človek opustiti celoten dosedanji koncept pojmovanja “narave”. Zagovarja, da je planet splet enormnih stvari, ki jih poimenuje “hiperobjekti”, kot je globalno segrevanje ali internet itd., o katerih sicer razmišljamo kot o abstraktnih idejah, zato ker ne moremo pogledati v njihovo bistvo, čeprav so na drugi strani resnični kot “kladivo”. Pojem hiperobjektov ponazori na primer tudi z literaturo Percyja Shelleyja: “To je grozna senca neke nevidne moči.”

Šele čez 25.000 let

Globalno segrevanje je simptom industrializacije, industrializacija pa je simptom masivno pospešenega kmetijstva pred tem. In globalno segrevanje je simptom podnebnih sprememb, pravi Morton. Podnebne spremembe pa so rezultat globalnega segrevanja. 75 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov, ki jih je povzročil človek in ki so danes v ozračju, bo še vedno prisotnih čez 500 let, to je 15 generacij v prihodnost. In šele čez 25.000 let oziroma v času 750 prihodnjih generacij bosta te toplogredne pline absorbirala morje in narava. Antropocen, ki ga je človek definiral kot obdobje, ki se je začelo po drugi svetovni vojni, je edino geološko obdobje s kolosalnimi, od človeka povzročenimi motnjami v svetovnem merilu (“manmade disruption”). To je tudi trenutek “utripajočega” samozavedanja, v katerem se začenjamo v celoti zavedati človeštva kot planetarne sile. Ljudje ne samo povzročamo kolosalne podnebne spremembe in okoljskega uničenja, mi tudi vemo, da to zares počnemo!
Ljudje smo obsojeni, da živimo z zavedanjem in “grehom” nepovratnega, uničujočega poseganja v okolje, za vse večne čase in povsod, pravi Morton. Ne samo politiki, ki v nedogled brezuspešno razpravljajo o mednarodnih podnebnih in okoljskih problemih in rešitvah, temveč tudi takrat, ko se poskušamo “nedolžno” pogovarjati z znanci ali neznanci o vremenu ali ko se brezbrižno odločimo za plastično vrečko v trgovini itd. Živimo v času “moralnega računa”, ki nikoli prej v zgodovini ni bil prisoten. Danes je vse, kar počnemo, tudi vprašanje okolja. Tega na primer pred 60 leti ni bilo oziroma se ljudje tega niso zavedali, da je popolnoma vsako početje tudi vpliv, in to zelo velik, na okolje. Tragično je to, da smo komaj zdaj, ko smo že globoko ranili in uničili planet, ugotovili, kako tesno in za vedno prepleteno smo povezani z njim. V antropocenu smo ljudje, žal, “travmatično izgubili koordinate”.

Temna ekologija

Živimo torej v geološki dobi tako imenovanega antropoecena. Izraz antropocen izhaja iz grške besede anthropos, ki pomeni človek in sledi tako imenovanemu geološkemu obdobju - holocenu, ki se je začelo po koncu ledene dobe pred okrog 12.500 leti. Izraz antropocen se je uvrstil v oxfordski angleški slovar leta 2014, za začetek tega obdobja pa je mednarodna komisija za stratigrafijo izbrala leto 1950, ko so v zemeljski skorji prvič odkrili izotope plutonija po testiranju nuklearnih bomb. Nekateri so predlagali različna druga imena za to obdobje, med njimi kapitalocen, ki pa se niso prijela. V svoji knjigi Temna ekologija Morton geološko obdobje antropocena poimenuje kot temna ekologija. In kaj je temna ekologija? To je “ekološka ozaveščenost, temna depresija”. Temna ekologija pomeni, da se je proces katastrofe šestega množičnega izumiranja, ki smo se ga najbolj bali, pravzaprav že začel. Žal smo že daleč na poti nepovratnega globalnega segrevanja, hkrati pa tudi na poti, ki je mnogo bolj daljnosežna. Mi, tako imenovani Mezopotamci (kot Morton imenuje zadnjih 400 generacij homo sapiensa, v času od kmetijske in industrijske družbe) smo mislili, da lahko preprosto manipuliramo z entitetami (s kmetovanjem ali inženiringom itd.) v vakuumu, kot da je to tehnični laboratorij, kjer imamo opravka z veliko laboratorijsko posodo, imenovano “narava” ali “okolje”.

Kdo nas bo rešil?

V nasprotju z utopičnimi fantazijami, da nas bo rešil velik potencial in razvoj umetne inteligence (AI), ali neke druge nove tehnologije, nas antropocen uči, da ne moremo prekoračiti svojih omejitev ali naše odvisnosti od drugih bitij oziroma od omejitev narave in planeta. Lahko samo živimo in lahko samo preživimo v sozvočju našega ravnanja z naravo, planetom in njegovimi omejitvami. David Wallace-Wells svoji novi knjigi: Neposeljiva Zemlja - Življenje po segrevanju (The Uninhabitable Earth: Life after Warming) začenja z naslednjim stavkom: Je hujše, mnogo hujše, kot si mislimo. In kot v “opomin” je na desnem ogledalu vsakega avtomobila v Ameriki “vklesan” naslednji ontološki slogan: predmeti v ogledalu so bližje, kot se zdi.