Pred bližajočo se stoto obletnico koroškega plebiscita je vredno vzeti v roke svežo znanstveno monografijo dr. Andreja Rahtena s podnaslovom Slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita, s katero avtor potrjuje svoj sloves enega najbolj prodornih in plodovitih slovenskih zgodovinarjev. Tako ga namreč označi dr. Gregor Jenuš, poleg dr. Tamare Griesser Pečar in dr. Teodorja Domeja eden od treh recenzentov te knjige, privlačne ne samo za strokovno javnost, marveč za slehernega vedoželjnega bralca.
Že začetek monografije, ki opisuje dveletno obdobje po razpadu habsburške monarhije (1918-1920) s poudarkom na slovensko-avstrijskih odnosih, umeščenih v širši mednarodni kontekst, je privlačen, saj je prolog s posrečenim naslovom Šentiljski Port Artur posvečen slikovitemu opisu, kako je današnji Šentilj na prelomu stoletja postal prizorišče silovitega tekmovanja za prevlado ob nemško-slovenski narodnostni meji. Narodnostna polarizacija se seveda ni končala s propadom habsburške monarhije, z Maistrovim prevratom v Mariboru in ustanovitvijo jugoslovanske monarhije leta 1918, marveč se je kot kombinacija vojaških spopadov in diplomatskih pogajanj nadaljevala leta 1919. Ena glavnih odlik knjige je, da posveča avtor posebno pozornost prav diplomaciji, ki je bila doslej, v nasprotju z vojaškimi spopadi, v našem zgodovinopisju slabše obdelana. V središču njegove pozornosti niso zgolj zapleti med oblastmi v Sloveniji in Avstriji, marveč tudi dogajanje na mednarodnem diplomatskem parketu v Parizu. Prav v pariško mirovno konferenco je krhka slovenska oblast - ki ni prisluhnila zahtevam Korošcev in Štajercev po hitrih in odločnih akcijah na terenu in je odločnega generala Maistra celo okarala - polagala velike upe. A je bila kmalu razočarana, saj njenim zahtevam niso nasprotovali samo Italijani, marveč tudi Američani (usodna je bila tako imenovana Milesova misija), vrh tega pa tudi Slovenci sami v Parizu niso nastopili usklajeno in enotno. Tako jim ni uspelo ubraniti Koroške pred plebiscitom in tudi ne doseči želenega plebiscita na Primorskem, toda obenem tudi Avstrijci niso uspeli s svojim zahtevkom po plebiscitu na Štajerskem.
Po za Slovence poraznem koroškem plebiscitu - o njegovem izidu se je motil tudi Maister - so se tako v slovenski strankarski politiki kot v odnosih med Avstrijci in Slovenci nadaljevale stare razprtije, koroško vprašanje pa je ostalo jabolko spora med Avstrijo in Jugoslavijo. Rahten v poglavju z zgovornim naslovom Sovražno sosedstvo to nazorno opiše, v zaključni misli pa poudari, da je bil 70 let po koroškem plebiscitu, šele po padcu berlinskega zidu, izpeljan neki drugi plebiscit, ta, ki je končno omogočil slovenski narodni večini, da referendumsko izbere svoj državni okvir, in s tem pot v samostojno slovensko državo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
