(INTERVJU) Lučka Kajfež Bogataj: Kdo dobi vodo, ko je suša? Kmet, energetika, hoteli ali gospodinjstva?

Število ekstremnih dogodkov vztrajno raste. S kakšno hitrostjo naraščajo ekstremi in zakaj? 

"Ogrevanje je globalno že preseglo stopnjo in pol, pri nas celo dve stopinji. To je sprožilo fizikalne mehanizme, ki so statistično verjetnost za dogodke, ki so se včasih zgodili 'enkrat na sto let', povečali v nekaterih regijah za desetkrat ali več. Vsaka stopnja Celzija segrevanja poveča kapaciteto ozračja za zadrževanje vlage za približno sedem odstotkov. To ustvarja uničujoč dvojni cikel: toplejši zrak intenzivneje izsušuje tla in povzroča sušo, nato pa to akumulirano vlago ob kondenzaciji sprosti v obliki ekstremnih, hudourniških nalivov, ki zaradi zbite, neprepustne zemlje takoj povzročijo poplave. Zaradi pospešenega segrevanja Arktike se zmanjšuje temperaturna razlika med polom in ekvatorjem, kar slabi in upočasnjuje vremenske sisteme. Anticikloni obtičijo in prinašajo večtedensko sušo in vročino, ujeti cikloni pa povzročajo večdnevno neprekinjeno deževje na istem mestu. V Evropi pregreto Sredozemlje rojeva uničujoče mediteranske ciklone, ki prinašajo zgodovinske količine padavin nad Alpe in Balkan. Pri poletnih nevihtah se maksimalna hitrost vetra za vsako stopnjo Celzija globalnega segrevanja v povprečju poveča nekaj odstotkov, rušilna moč pa celo do 20 odstotkov. Fizika za ekstremi v naravi je neizprosna.

Za povrhu pa sodobna podnebna kriza prehaja iz izoliranih dogodkov v verižne ekstreme, kjer en pojav sistemsko pripravi teren za naslednjega. Na primer vročinski val najprej izsuši biomaso, naknadno gozdni požar uniči vegetacijo, jesenski nalivi, ki na ogoljenih površinah, sprožijo plazove in erozijo."

Letos bo, kot kaže, dodatno segrel oceane El Nino? Kako velik vpliv ima ta pojav pri nas?

"Glede na to, da je glavnina dogajanja vezana na Pacifik, Evropa in tudi mi vremenskih posledic pojava El Niño ne občutimo neposredno v istem letu. Dolgoročno pa vsako pospeševanje ogrevanja deluje na globalni skali in procese podnebnih sprememb še pospešuje, od taljenja ledenikov do širjenja puščav na primer. To pa tudi naše vreme na dolgi rok dela bolj nepredvidljivo, da ne rečem nevarno."

Blaženje podnebnih sprememb, torej zniževanje izpustov, nam gre slabo, kaj pa prilagajanje? Že če se ozremo v prejšnji teden, bi moralo biti iz prakse jasno, da je nujno.

"Pri zniževanju izpustov smo vsaj ves čas vedeli, kaj bi morali storiti. Rešitve so bile dokaj jasne, od energijske učinkovitosti, javnega prevoza, obnovljivih virov energije. Pri prilagajanju pa nimamo niti jasne strategije, kaj šele akcijskih načrtov. Na primer - kaj bomo naredili okrog smučarskega turizma, kaj bo s suhimi zadrževalniki, kako bomo prilagodili gradbene standarde za klimatsko varno gradnjo, kaj se splača namakati in česa ne ... Podnebni zakon niti ne pove jasno, kdo naj se prilagaja, mesta, občine, regije ... Niti o tem, kako naj se sektorske politike uskladijo. Na primer, kdo dobi vodo, ko je suša. Jo dobijo kmet, energetika, hoteli ali so na prvem mestu gospodinjstva?"

Premier Janez Janša je izjavil, da se narava spreminja, mi pa se prilagajamo. Ampak ni vse tako preprosto. 

"Narava se spreminja, ampak večinoma zaradi nas. In še bolj se bo, če svojega vpliva ne zmanjšamo. In če ga ne, bomo ugotovili, da ima prilagajanje svoje omejitve. Italijani na primer lahko še nekako rešijo Benetke ob dvigu morja za 40 centimetrov. Pri višjem dvigu ne valobrani ne pregrade ne delujejo več. Industrijske prostore morda še lahko hladimo, ko je zunaj nad 30 stopinj, ko pa bo 40 stopinj in več, proizvodnja ne bo več mogoča. Da o novih boleznih in zdravju ne govorimo."

Čisto konkretno, med ukrepi v kmetijstvu, ko gre za neurja, so na prvem mestu protitočne mreže in seveda zavarovanja. Prvo imamo, sodobnega sadovnjaka si brez njih ne gre več predstavljati, pri zavarovanjih gre težje. Kaj ostane kmetom?

"Kmetje morajo enotno postaviti racionalne in strokovno podprte zahteve kmetijski politiki. Ta pa mora v dialog ali celo v trd boj z zavarovalnicami. Gre za močne akterje na finančnem področju, ki ob vremenskih ekstremih ne morejo kot noji zakopati glave v pesek."

Druga težava so suše. Tudi letos. Veliko se stavi na namakalne sisteme, a ti niso primerni za čisto vse dele Slovenije. 

"Suše so veliko bolj zahtevne za optimalno reševanje, saj se nanje lahko prilagodimo na več načinov. Prilagajanje ni le reševanje trenutne sezone, ampak zahteva strateški premik v upravljanju kmetije. Na voljo je več poglobljenih ukrepov, kot so upravljanje tal, tehnološki ukrepi, izbira kultur in upravljanje z vodo. Uspešno prilagajanje na sušo nikoli ni odvisno le od enega ukrepa, na primer uvedbe namakalnega sistema. Najboljše rezultate prinaša kombinacija preciznega kmetijstva, skrbi za živa tla in pametne izbire kultur in sort."

Od nove vlade se lahko kljub zagotovilom nove okoljske in sedaj tudi prostorske ministrice, da bodo podnebno politiko nadaljevali, nadejamo manj ambiciozno podnebno politiko. Velikokrat z argumentom, da kaj pa lahko spremeni majhna Slovenija, če imamo Indijo, Kitajsko ... Kaj lahko spremeni majhna Slovenija?

"Novi vladi želim, da bi upoštevala priporočila vodilnih znanstvenih institucij Evropi, kot sta Copernicus in Evropska agencija za okolje. Pametno bi bilo tudi, da bi resorno ministrstvo vlagalo več v ozaveščanje prebivalstva o resničnem stanju in vzrokih sprememb v okolju in da bi civilno družbo jemali kot pomembnega partnerja pri blaženju in prilagajanju. Take sinergije med znanostjo, politiko in civilno družbo bi lahko dale pomembne rezultate. Tudi Slovenija bi bila lahko zgled drugim."

Spremenjene vremenske vzorce že živimo. Kako natančni so podnebni modeli izpred 30 let?

"Modeli izpred desetletij so bili manj kompleksni kot danes, narejeni brez rabe umetne inteligence, a so bili zgrajeni na trdnih fizikalnih zakonih. Zato so dali presenetljivo zanesljive projekcije stanja, ki ga danes doživljamo na svoji koži. Znanosti bi morali bistveno bolj zaupati tudi danes, saj je tudi bistveno bolj odprta in dostopna kot nekoč."