“Naši slovenski mediji so zaradi informacije, da se je Tarrant na svojih potovanjih kratek čas zadrževal tudi v Sloveniji, takoj začeli popolnoma neutemeljeno namigovanje med vrsticami, da se je morda srečal tudi z našo podružnico identitarnega gibanja, kar pa je seveda popolno zavajanje javnosti in tipični primer lažnih novic, saj smo slovenski identitarci izvedeli, kdo je Brenton Tarrant, šele takrat kot ves preostali svet, torej šele po njegovem napadu.“
(8. 4. 2019, portal Nova24TV)
Ne morem oceniti, kaj je bolj neumno, pojasnilo uredništva (prvi del) ali pojasnilo Generacije identitete (drugi del). Iz obeh izjav izhaja, da je dokaz, da niso imeli zveze s storilcem zločina na Novi Zelandiji, dejstvo, da je v Slovenijo prišel, preden je postal terorist (2018), pa to (GI), da so izvedeli, kdo je, šele po napadu. Sicer je znano, da skrajneži potujejo po svetu zato, da oznanjajo svoje teroristične načrte … Zato poskusimo storiti nekaj povsem preprostega – povežimo točke realnih stikov in zapisanih podatkov; nekoč je bilo mogoče v časopisih na straneh, namenjenih zabavi, najti preprosto igro, pri kateri je bilo treba povezati s številkami označene pike, da bi se pokazala slika. Pa poskusimo! SDS – Generacija identitete – Bernard Brščič piše uvod za knjigo GI Manifest za domovino – Žan Mahnič prinese in fotografira knjigo v parlamentu – v SDS jo množično hvalijo – skrajnež, ki se je mudil v Sloveniji ter avstrijski in francoski GI podaril denar, na Novi Zelandiji pobije 50 ljudi – vodja avstrijske GI se Janezu Janši zahvali za podporo. In kaj smo dobili? Velikonočnega zajčka, muco, psička? Ne, dobili smo – hobotnico …
Naj zdaj pike na sliki povežejo pristojni organi: avstrijski so se tega lotili takoj po razkritju osnovnih podatkov. V imperialnih medijih so knjigo brezkončno reklamirali, še preden je izšla, odštevali so dneve do njenega prispetja iz tiskarne. Knjiga je bila predstavljena kot mesijansko dete SDS, kot prihodnost desnice. Reklamna kampanja je bila primerljiva le z reklamo za domoljubno pravljico v teh istih medijih.
Ključno vprašanje je – kakšna je družba, ki dopušča postpubertetno izživljanje polpismenih anonimnežev?
