Vsega skupaj se je rodilo devet otrok, osem jih je preživelo. Četrta Bronka je umrla med vojno." Na fotografiji so vsi do najmlajšega Iztoka, ki se je rodil v povojni Jugoslaviji. Manjka samo najstarejši Polde, ki je bil rojen leta 1930 v trenutku največje družinske stiske in je kasneje odšel v Nemčijo. Zadovoljni drug z drugim se smehljajo v objektiv. Bratje in sestre.
Gospod Urbanc je na začetku letošnjega novembra v Dnevnikovem Objektivu naletel na članek o nenavadni zgodbi svoje družine. Vsaj o začetku te zgodbe in ta nas je pripeljal do fotografije sedmih otrok. V rubriki Zgodovinska fronta smo poobjavili članek o družini brezposelnega brivskega pomočnika Leopolda Urbanca z dvema otrokoma in nosečo ženo, ki ji je grozilo, da bo zaradi hudega pomanjkanja božič leta 1937 pričakala v hlevu. Tako kot neka druga družina, zaradi katere se božič praznuje, na svoji poti niso našli drugega prebivališča. "Družina v hlevu" je bil naslov članka, ki je 21. decembra 1937 izšel v rubriki Naši kraji in ljudje v liberalnem časopisu Jutro v tedanji Kraljevini Jugoslaviji. Jutro je bilo v Ljubljani najbolj bran časopis in je dosegalo naklado 20.000 izvodov.
"Ko smo slišali o njihovi žalostni usodi, smo upali, da se bodo dobri ljudje, pa tudi instance, ki jim je naložena skrb za najbednejše izmed bednih, pozanimali zanje, da jih bodo obiskali v hlevu, ki je postal njihovo poslednje zavetje, in da bodo otrokoma vsaj za Miklavža hoteli napraviti majhno veselje," so zapisali. "Toda v Ljubljani se zdi vsaka ulica predolga, tudi mestni socialni urad si ni mogel utrgati toliko časa, da bi si šel od blizu ogledovat vso reč."
To ni zgodba o revščini
O družini na robu preživetja, ki je živela v Štepanji vasi na skrajnem koncu tedanje Ljubljane, so pisali že na začetku novembra: "Pred tedni smo pod tem naslovom obširno poročali o vnebovpijočem primeru bede, ki je v času gospodarske krize postala delež mladega, a od večnega gladovanja že zdavnaj izčrpanega brezposelnega brivskega pomočnika, njegovih dveh otročičev in tretjič noseče žene nekje na robu Ljubljane. Dasi že dolgo brez dela, je mož zmerom z najskrbnejšo vnemo štedil paro za paro, da bi bilo za najemnino, a nikjer ga niso sprejeli pod streho, ker si pač vsak gospodar želi v hišo družino brez otrok. Njegovemu sinu je šest let in hodi v šolo, hčerka je stara 17 mesecev."
Gospod Urbanc se je na članek v Objektivu odzval s pismom: "Članek opisuje revščino neke družine, gre pa za našo družino. V članku so omenjeni moj oče, nezaposlen brivski pomočnik, moja mama, moj najstarejši brat, sestra." Čeprav je bil začetek božične zgodbe v Jutru obupan, da bolj obupan ne bi bil mogel biti, je gospod Urbanc svoje pismo končal z vedrim optimizmom: "Kljub revščini smo doštudirali, imeli svoje poklice in delo, ustvarili družine in standard. Ali kot je na moji FB-strani ob objavi vašega članka napisala nečakinja: To ni zgodba o revščini, to je zgodba o uspehu."
V svoji hiši v Dragomeru pri Ljubljani je na mizo položil prenosni računalnik, na katerem piše družinsko kroniko. V tridesetih letih zbiranja gradiva, fotografij in dokumentov je ustvaril pravo zakladnico spominov. Drsel je čez stare fotografije; na eni od njih njegov oče Leopold Urbanc kot otrok leta 1907 mrko vrača kameri pogled, na drugi kot nekoliko starejši fant stoji v pražnji obleki z botrom na birmi, na tretji pa je že postaven maturant frizerske šole. "Bil je čeden. Igral je kitaro. Bil je šarmer in osvajalec ženskih src," se ga spominja njegov potomec.
Leopold se je leta 1904 rodil v Tržiču Jakobu Urbancu in njegovi ženi Mariji. Živeli so udobno življenje dobro stoječe družine, v kateri sta oba starša delala. Leta 1906 pa je Leopoldov oče sprejel za tiste čase običajno odločitev. "Odšel je v Ameriko in za seboj pustil ženo z dvema otrokoma," pojasni družinski arhivar. "Jakob je najbrž odšel z mislijo, da se mu bo družina pridružila, pa se mu nikoli ni. Izgubil se je in nihče ni vedel, kaj se je z njim zgodilo. Šele ko se je pojavil internet, sem ga odkril in videl, da je umrl leta 1935."
Mati je našla drugega partnerja in se skupaj z njim ter otrokoma preselila v Ljubljano, kjer so v Jaršah našli sobo. Med fotografijami je zanimivo očetovo spričevalo 4. razreda iz šolskega leta 1916/17. "Družina se je takrat že prebijala skozi težke čase," je rekel gospod Urbanc. V spričevalu piše, da zaradi pomanjkanja obutve Leopold tisto leto ni hodil v šolo. Otroka je nato doletela nenadna materina smrt. Imela nista ničesar, samo drug drugega.
"Z bratom Henrikom sta postala siroti. Mesto Ljubljana je poskrbelo zanju. Mojega očeta so dali v rejo frizerski družini judovskega brivca Aleksandra Gjuda. Brivnico je imel nekje na Kongresnem trgu. Njegovega mlajšega brata pa so dali k družini znanega zdravnika dr. Derganca, ki je imel v središču Ljubljane kliniko z imenom Sanatorij Emona." Za hip je kazalo, da bo bratoma šlo bolje. Leopold je izdelal razred in se lotil poklicnega šolanja. "Oče se je izučil za brivca, za njegovega mlajšega brata pa ne vem. Potem je oče odslužil vojsko in prišel nazaj domov. Njegov brat je umrl, najbrž zaradi jetike. Ostal je sam, brez sorodnikov." Leopold se je osamosvojil in nekaj let živel dovolj dobro, da je do smrti lahko pomagal bratu Henriku.
Nemiren očetov duh
Na naslednji fotografiji je Leopold leta 1929 že v vojaški uniformi Kraljevine Jugoslavije v Skopju. S tovariši iz pomožne čete 3. letalskega polka v veselem vzdušju sedi za mizo s kitaro v roki, levo od njega pa mu družbo dela vojak s koncertno harfo. Ko je z vlakom prišel s služenja vojaškega roka, je v lesenem kovčku nosil vse svoje premoženje. Najprej se je zaposlil v brivnici Anke Druškovič v Mostah, po dveh mesecih pa je že zamenjal službo. Tega vzorca se je držal vse življenje. Med selitvami iz Ljubljane v Prevalje, Tržič, na Hraško in nazaj v Ljubljano je v službi le redko zdržal več kot nekaj mesecev. Spoznal je Marijo Radelj, ki je prišla v Ljubljano, da bi se izučila za šiviljo, vendar ji ni uspelo. Preživljala se je kot čistilka v kavarni Emona. Z njo se je potem poročil in imel devet otrok. Kljub pomanjkanju je s šiviljskimi veščinami vedno poskrbela, da so bili otroci spodobno oblečeni. Leopoldov zaslužek je bil bolj skop, družina pa je živela v vedno večjem pomanjkanju. Menjavali so dom za domom in nekaj časa niso mogli živeti nikjer drugje kot v hlevu.
"Leto 1937 najbrž ni bilo ravno leto blagostanja," je rekel njegov biograf. "Oče pa je rad igral kitaro in se veselil. Tudi ni imel nobene osnove, na kateri bi lahko kaj začel. Menjal je službe, nikjer ni ostal prav dolgo in zašli so v revščino. Res so nekaj časa živeli v hlevu. Takrat je prišlo do dveh člankov, zaradi katerih smo mi zdaj tukaj. 'Saj je bilo celo v časopisu,' mi je povedal najstarejši brat. Potem je šlo družini nekoliko na bolje, ker so se preselili v barako na Vilharjevo."
Ravno ko so stvari postale za spoznanje boljše in so v Štepanji vasi našli dostojno prebivališče, je po Evropi začela dvigati prah druga svetovna vojna. Ljubljana je bila okupirana. "Živeli so v Štepanji vasi, nekaj deset metrov stran od žice. Leta 1941 je bil najstarejši Polde star 11 let, najmlajši Miro pa eno leto. Oče je bil napredno slovensko usmerjen. Lokalnemu aktivistu Osvobodilne fronte se je šel javit, ker je želel iti v partizane. 'A si trapast?' mu je rekel aktivist. 'Tvoje otroke bomo pa mi futrali, ko boš ti hodil po hosti?' Bil je dovolj moder, da je vedel, da naj oče raje skrbi za otroke. Vedeli pa so tudi, da je domoljub."
Oče je še naprej opravljal priložnostna dela, med drugim je bril barona Codellija, preden je odšel v Švico. Delal je tudi kot cestar in opravljal razna fizična dela. Svojega salona si nikoli ni mogel privoščiti. "Po hrano so včasih šli k stricu po mamini strani, ki je imel kmetijo v Višnji gori. Sadje pa so otroci rabutali ob cesti." Gospod Urbanc se spominja še enega dogodka, ki je pokazal težo bremena pod stigmo revščine: "Sestri sta hodili v osnovno šolo Lichtenturn na Poljanski cesti, ki so jo vodile nune in je bila vzgojni zavod, šola za srednji meščanski sloj in bogate kmete. Za Miklavža so enkrat klicali vse šolarke, da so dobile darila. Cela šola je dobila darila, razen njiju dveh. Lahko si predstavljate, kako sta se počutili. Tako je bilo videti, ko si bil reven."
Konec vojne prinese presenečenje
Konec vojne je prinesel presenečenja. "Večer pred prvim svetim obhajilom mi je ata lastnoročno na svečano belo obleko prišil slovensko zastavico z rdečo zvezdo," v družinski kroniki pripoveduje starejša sestra Boža. "Malo sem se sicer branila tega, a oče je bil neizprosen: zdaj smo vsi svobodni, stran z okupacijskimi zastavami, naša nova zastava je partizanska z rdečo zvezdo. A vojna se je končala komaj pred mesecem dni in nekako se še nismo navadili nove oblasti." Boža je bila še otrok, vendar je vedela, da cerkev ni ravno navdušena nad partizanskimi zvezdami. "Zato me je bilo sram in bala sem se, kaj bo rekel katehet. Pa ni rekel nič, čeprav je opazil. Verjetno se je je bal. In potem smo se šli vsi fotografirat pred šolo. O, ti presneta reč. Zdaj bo cel svet videl 'mojo sramoto'. Na mojo srečo sem se lahko postavila za katehetom, ki je sedel v prvi vrsti. Samo malo sem se nagnila in premaknila v levo, pa je bila zastavica skrita pred širnim svetom. Danes bi sicer s ponosom pokazala sliko s prišito slovensko zastavo na cerkvenem obredu komaj mesec dni po koncu vojne."
Konec vojne je v družino prinesel prvo veliko spremembo v njenem socialnem statusu. Najstarejši sin Polde je bil star 15 let. Bil je v skupini otrok, ki so jih izbrali, da se gredo šolat v tujino. Tako je odpotoval na Češko, kjer se je vpisal v srednjo tehnično šolo.
"Po vojni je bilo življenje skromno za vse. Mi smo bili revnejši od drugih, vendar je bilo revnih družin veliko. Leta 1947 je bilo živih še sedem otrok, manjkal sem samo jaz. Mama ni bila nikoli v službi, oče je še naprej opravljal priložnostna dela. Denarja ni bilo." Sestra Boža je pripovedovala, kako je v šolo pozimi hodila s preluknjanimi gumijastimi čevlji. Na šoli v Mostah so imeli strašno hudo učiteljico. Vsi so se je bali, je povedal gospod Urbanc. "Bila je pravi zmaj. Enkrat jo je poklicala k sebi in ji rekla, naj se sezuje. Obula ji je nove nogavice in čevlje, ki jih je sama prinesla v šolo."
Prvi se je iz brezizhodnega položaja izkopal Polde. "Na Češko so poslali študirat predvsem otroke padlih partizanov. Poldeta so vključili, ker je bil iz domoljubne družine." Vendar je šolanje na Češkem trajalo samo dve leti. Leta 1948 se je Josip Broz Tito sprl s Stalinom, voditeljem Sovjetske zveze. Vse socialistične države so prekinile stike z Jugoslavijo. "Prišel je Informbiro, vse dijake in študente so posedli na vlak in poslali nazaj domov."
Polde se je vrnil v Ljubljano in študiral naprej. Končal je strojno šolo in kot strojni tehnik dobil zaposlitev najprej v Kropi, potem pa v tovarni koles Rog. Prišla so petdeseta leta in takrat so se stvari zares začele obračati.
Zgodba o brezmejni ljubezni
Gospod Urbanc meni, da je bilo leto 1956, ko se je Poldetu življenje obrnilo na glavo. Na izletu v Postojnsko jamo je njegovo pozornost pritegnilo mlado dekle z Danske, ki je bilo s starši na potovanju po Evropi. Ime ji je bilo An Margrethe Marstand La Cour. Polde ni izgubljal časa, nekako mu je uspelo, da si je na vlakcu izboril mesto poleg nje. Malo se je zagrebel in navezal kontakt, ki je trajal naslednjih 50, 60 let.
Bilo pa je to dekle iz družine, ki je sodila v visoko družbo: "Pa ne v smislu bogastva. Njen oče je bil prijatelj z danskim kraljem. Marstand La Cour. Že po imenu vidiš, da je hudič in pol," se nasmeji sogovornik. "Skratka, zelo visoka družba, ki pa je ni nič motilo, da revše iz uboge Jugoslavije osvaja njihovo hčerko." Potem sta se srečala v Ljubljani. Da bi jo videl, jo je čakal pred hotelom Slon. Margrethe je bila takrat stara 16, Polde pa 26 let. Zaljubila sta se dovolj močno, da mu je potem po nekaj pismih uspelo od njih dobiti povabilo, da sme priti na Dansko. V tistih časih se ni kar tako svobodno potovalo. Polde je tako stopil v svet, ki ga prej ni nikoli videl.
Po zapletih s pridobitvijo potnega lista je s privarčevanim denarjem za božič leta 1956 za teden dni odšel v dekletovo domovino. Ne da bi povedal staršem, je v tovarni Rog dal odpoved. Ni se nameraval vrniti. Ker takrat na Danskem ni mogel dobiti stalnega bivališča, je odšel v Nemčijo, ki je tujce sprejemala, in nekaj mesecev preživel v begunskem taborišču. V Boxdorfu pri Nürnbergu je našel zaposlitev in najel stanovanje. Ko je Margrethe s starši preživljala počitnice na Bavarskem, jo je zasnubil in poročil.
"Starši so bili bogati, ampak tipični Skandinavci. Pač hči gre od hiše, mož bo poskrbel zanjo, ne mi. Ona je tam še danes, moj brat je pa umrl. Imela sta štiri otroke, on je doštudiral in postal inženir strojništva, dobil dobro službo, zgradil hišo. Če ne bi bilo ljubezni, tega ne bi bilo. To je, bi rekel, skoraj ena taka filmska zgodba."
V Jugoslavijo se je prvič vrnil na obisk šele v sedemdesetih letih. Vendar je vsa leta pisal, pošiljal pakete in denar. Otroci so bili med seboj vedno radodarni, nobena pomoč ni bila nikoli vprašanje. Niso bili samo bratje in sestre, ampak tudi dobri prijatelji. Gospod Urbanc je povedal, da je bil njegov brat prvi, ki se je iz revščine povzpel v srednji razred. To je kasneje uspelo tudi vsem preostalim otrokom brivskega pomočnika, ki je s svojo zgodbo o življenju v hlevu prišel v časopis.
Leta 1954 se je kot zadnji otrok rodil Iztok Urbanc. "Takrat je bila navada, da je desetemu otroku botroval Tito kot predsednik Jugoslavije. Devetemu otroku pa je botroval predsednik republiške skupščine. Tako sem jaz za botra dobil Miho Marinka, ki je bil predsednik Ljudske skupščine Slovenije." V mestni hiši je bila ceremonija, o kateri priča tudi nekaj fotografij iz časov, ko so vsi moški nosili suknjiče in kravate, ženske pa so lase urejale s trajno.
Marinka tam ni bilo, bil pa je njegov namestnik France Kutin. Pravili so, da je bil izredno fin človek. "Od tega sem jaz dobil to, da sem ga pri štirih ali petih letih z očetom odšel v skupščino obiskat." Njegove otroške oči so bile nad doživetjem čisto očarane: "Zdelo se mi je, da sem prišel v grad. Kraljeve freske, marmornate stopnice, palača. Domov sva odnesla košaro, ki se je meni zdela ogromna. V njej so bile pomaranče, piškoti, čokolada in kaj še vse. To je edini dogodek, ki se ga od takrat zares spomnim."
"Meni je socializem dal vse"
Možnost šolanja je vsem otrokom dala priložnost, da iz zares nemogočih začetkov pridejo do poklicev, dela in blagostanja. Čeprav se je leta 1937 zdelo, da so vse generacije obsojene na bedo, so se vsi relativno hitro rešili najhujše revščine.
"Meni je socializem dal vse," je razložil gospod Urbanc. "Vseh osem let osnovne šole sem vsako leto za tri tedne šel v brezplačno zdravstveno kolonijo v Zambratijo. Vse brezplačno. Kot socialno ogrožen sem imel brezplačno malico še v gimnaziji. Brezplačno sem hodil v glasbeno šolo. Bili smo socialno ogrožena družina, vendar smo vsi vse opravili. Jaz ne bi bil mogel študirati, če država ne bi pazila na takšne, kot smo bili mi."
Časi kljub temu še vedno niso bili rožnati. Polde si ni upal priti nazaj. Čeprav ni bil politični emigrant, je ostal sumljiva oseba. Iztoka so še med služenjem vojaškega roka spraševali, kaj dela njegov brat. Polde se je vrnil šele na začetku sedemdesetih, čisto nenapovedano, in ko je videl, da se noben bog ne zmeni zanj, je k družini prihajal vsako leto, pripoveduje gospod Urbanc.
Ob številnih očetovih službah so z delom prispevali tudi otroci. "Polde je takrat že zbrisal v Nemčijo, bil je že gospod po svoje. Moja dva mlajša brata in sestra so bili zadolženi za železo. Staro železo so nabirali po jamah in ga vozili na odpad. Da je bilo kaj cvenka." Za prvega novembra je veliko revnejših Ljubljančanov delalo na pokopališču. "Mnogi mladi in stari so stali tam in govorili, recimo: 'Gospa, a želite, da vam odpeljemo pesek?' Urejanje grobov je bilo priložnostno delo." Iztok Urbanc spomine na mladost kljub temu obuja kot nekaj zelo veselega: "Cela Zelena jama se je zbirala pri nas. Vsi otroci. Mladina. Moji bratje so vsi bili glasbeniki. Igrali so v moščanski godbi na pihala. In pri nas je bilo veselo, zmeraj veselo. Ali se je igralo pingpong ali brcalo nogomet, karkoli. Skratka, življenje je bilo težko in revno. Borili smo se za vsak košček kruha, po drugi strani pa je bilo – ne da se opisati – veselo. Preživljali smo se."
V šestdesetih letih so odrasli in šli po drugih poteh.
"Vsi smo končali najmanj srednjo šolo, dva sva diplomirala, jaz na strojni, brat na filozofski fakulteti. Dva nista dokončala fakultete, ampak sta imela status, recimo, strojnega inženirja, eden pa grafičnega. Izobrazba je bila v družini vsekakor prisotna. Sploh ni bilo vprašanje, ali boš študiral ali pa delal, da bi družina preživela. Samo najstarejša sestra je bila mogoče v tem malo prikrajšana, saj je morala iti s 15 leti že delat." Do današnjih dni so ostali zelo povezana družina. Rojstne dneve so s prepevanjem in smehom vedno praznovali skupaj. "Takrat smo si tudi pripovedovali zgodbe. Eden od nečakov je enkrat pripomnil: 'Oj, kako je bilo vam luštno, ker ste bili revni.' Morda smo živeli bolj zanimivo življenje od bogatunov," pravi gospod Urbanc in doda, da se je le oče običajno na koncu zjokal nad tem, kako je bilo hudo.
Zdaj ureja družinski arhiv, v katerem sta tudi dva članka iz Jutra, ki se v njegovi dnevni sobi v Dragomeru zdita zares neverjetna. Pa je v njiju vse res – zgodba, ki jo je življenje napisalo s trdo roko, usoda pa jo je obrnila v lepše, bolj svetle čase. "Saj pravim, to je namenjeno našim potomcem, da bodo lahko izvedeli, kako smo živeli. Da bodo ohranili spomin na neko družino, ki je bila, recimo tako, zabavna. Zabavna v revščini. Bogata v revščini, ja! Dober izraz."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
