/ PETEK, 10. MAJ
Da danes pričenjam zapisovati dnevnik, je pravzaprav posledica branja časopisa Večer. Pred skoraj 17 leti sem ob prebiranju časopisa zasledila majhen oglas, v katerem je Društvo Zaupni telefon Samarijan k delu vabilo nove prostovoljce. Besedilo me je nagovorilo in sem se prijavila. Po uvodnem razgovoru, kjer je bilo poudarjeno, da je to zahtevna oblika prostovoljstva, sem bila povabljena na izobraževanje. Izobraževanje je v obliki delavnic potekalo šest zaporednih sobot. Teme sobotnih srečanj so bile: poslušanje, sprejemanje, empatija, ubesedovanje, pristnost in obrambni mehanizmi. Po zaključku teoretičnega dela je sledil še praktični del pod vodstvom izkušenega mentorja. Podpis dogovora o prostovoljskem delu je pomenil, da sem od takrat aktivna članica Društva. Po letu dni prostovoljstva se mi je v mariborski podružnici ponudila še možnost zaposlitve. Tako zdaj že štirinajst let opravljam dve vlogi: zaposlene in prostovoljke. Katera mi je ljubša, razkrijem v zapisu dnevnika.
Petek je dan, ko pred vikendom poskrbim za nemoten potek dela prostovoljcev. Telefon za klic v duševni stiski je namreč na voljo 24 ur na dan, vse dni v letu.
Petkov popoldan je bil namenjen slovesu od dolgoletne prostovoljke v Trbovljah. Žalost, ki sem jo občutila ob smrti meni ljube prijateljice, so na poti domov zamenjali lepi spomini na skupna druženja, ki jih ob našem prostovoljskem delu ne manjka.
/ SOBOTA, 11. MAJ
Rada imam zgodnja majska jutra. Sobotno je bilo še posebno kičasto. Sonce je sijalo na liste magnolije, ki se bohoti ob hiši. Ima velike liste, posebne svetlo zelene barve, ki name delujejo pomirjujoče. Moja mirnost mi veliko pomeni. Biti in ostati mirna sem se naučila skozi moje prostovoljstvo ob poslušanju stisk.
Ko pokliče človek v stiski, je zelo pomembno, da prostovoljec pozorno posluša in ostane miren. Ob suverenem poslušalcu se lahko umiri tudi klicalec. Glavni namen telefona je razbremenitev trenutne stiske. Slišan in razbremenjen človek zmore priti do uvida svojih težav in s tem celo sam poiskati rešitev. Pogovori, v katerih je klicalec zadovoljen s potekom in zaključkom, blagodejno delujejo na nas prostovoljce.
/ NEDELJA, 12. MAJ
Nedelja je dan, ki ima že v imenu pomembno sporočilo (vsaj zame) – ne delaj. V otroštvu, ki sem ga preživela na kmetiji, je bil to dan, ko se praviloma ni šlo na njivo in se ni opravljalo večjih del.
Danes so časi drugačni in jaz zdaj živim v mestu. Navada, da se v nedeljo ne lotevam velikih del, je ostala. Že nekaj časa pa je prisotna nova navada – zajtrk z mamo in očetom. Tudi tokrat se odpeljem v dvajset kilometrov oddaljeno domačo vas, kjer si pripravimo zajtrk. Skupni zajtrk brez hitenja nas obojestransko bogati. Med seboj delimo dogodke tedna. Opažam, da nas nedeljska druženja povezujejo, delajo močnejše in bolj potrpežljive.
/ PONEDELJEK, 13 MAJ
Vožnja v službo je minevala v tišini. Radio sem tokrat pustila ugasnjen. Pozorna sem bila na promet, ki je bil za zgodnje ponedeljkovo jutro tekoč. Večji del moje jutranje poti poteka med polji. Zaradi mojih kmečkih korenin mi pogled velikokrat smukne na njive, kjer se v tem času že klasita ječmen in pšenica. Opazim, da je koruza čez vikend zrasla, da se že pošteno opazijo vrste. Kako lepa je narava.
Ob prihodu v pisarno se srečam s prostovoljko. Postrežem ji kavo in opečen kruh. Malica je tisto, kar našim prostovoljcem lahko ponudimo. Ne moremo jim pa pokriti stroškov prevoza na dežurno mesto. Zraven tega ima naše društvo še letno članarino za člane. Velikokrat se kdo začudi, da kot prostovoljci delamo zastonj in ob tem še plačujemo članarino. Zapis dr. Jožeta Ramovša da lep odgovor na to. Glasi se pa tako: "Če hočemo razviti sebe, pomagajmo drugim. Če hočemo pomagati drugim, poskrbimo zase." In na Samarijanu se zgodi prav to – razvijamo se kot posamezniki in učimo se poskrbeti zase.
Delo pričnem s pregledom dežurne mape, kamor prostovoljci vpisujejo svoje termine. Napišem potrebne maile in sporočila. Vmes se slišim s sodelavko iz Ljubljane, ki je pripravila besedilo za rojstnodnevno čestitko. Čestitko vsako leto znova oblikujemo sami. Vsebuje skrbno izbran verz in lepo fotografijo. Pošljemo jo vsem članom po klasični pošti.
Ponedeljek je tudi dan, ko svojim prijateljicam prinesem kruh, ki ga spečem čez vikend. Peka kruha z drožmi je moje veselje že nekaj let. Začetki niso bili enostavni. Zdaj pa mi že gre. Navdušujeta me okus in tekstura kruha. Pa še nekaj je pri tem kruhu, kar mi je zelo všeč. Treba si je vzeti čas. S svojimi vrsticami me je zelo nagovoril Klemen Košir, avtor knjige Kruh moj vsakdanji. Piše pa takole: "Postopek peke sledi praksam iz preteklosti, ko se ljudem še ni tako zelo mudilo. Spremljanje zorenja testa nas bogati s čudenjem, čakanje krepi potrpežljivost, časovno načrtovanje organiziranost in disciplino."
Podobno je pri ljudeh. Če si vzamemo čas, se sprejmemo in smo potrpežljivi drug z drugim, se lahko čudimo, kaj posameznik nosi v sebi.
/ TOREK, 14. MAJ
Jutro je zame vedno povezano z zajtrkom. Že leta je moj jedilnik isti: kava, zdaj seveda kruh z drožmi, maslo, med in domača marmelada. Se je pa v zadnjem času pri mojem zajtrku vendarle nekaj spremenilo. Večkrat se od doma odpravim uro bolj zgodaj in grem na zajtrk k hčerki. Na mizi me čakajo krožnik, kava in vse ostalo za moj zajtrk. Lepo se imava. Meljeva najino hrano in vsakega grižljaja ne prežvečiva 20- do 30-krat, ker si imava preveč povedati. Po zajtrku pa vsaka v svojo službo.
V službi je bilo, na ta deževni torek, treba najprej popolniti urnik dežurstev. To pomeni, da sem napisala sporočila in poklicala prostovoljce, ki bi imeli čas priti dežurat. Nekaj težav imam pri zapolnitvi nočnih terminov. Naši prostovoljci so študentje, zaposleni, aktivni upokojenci, kar pomeni, da imajo še veliko drugih obveznosti. Pa vendarle nekateri izmed njih že 20 let in več prihajajo dežurat samo ponoči.
Mogoče je tukaj priložnost napisati, da mariborska podružnica Društva Zaupni telefon Samarijan v tem letu obeležuje 25 let delovanja. Imamo posameznike, ki so pri društvu vseh 25 let. Tudi tistih z nekaj let staža manj je kar nekaj. Večkrat spomnim prostovoljce, da opravljamo pomembno poslanstvo. Vsak človek ne zmore biti poslušalec ljudi v stiski. Če bi to zmogel vsak, potem jaz ne bi imela težav z zapolnitvijo terminov.
Časopis Večer z občasnimi objavami oglasa za naše Društvo veliko prispeva k prepoznavnosti. Se mi pa zdi smiselno, da številko brezplačnega telefona za klic v duševni stiski zapišem tudi tukaj. 116 123 je številka, kamor lahko pokličete vsi, ki rabite pozorno uho. Tisti, ki bi pa pozorno uho želeli in zmogli postati, pišite na samarijan@gmail.com. Jeseni pripravljamo izobraževanje za nove prostovoljce. Dobrodošli.
Ob prihodu domov je v kuhinji dišalo po kariju. Tokrat je bila na meniju vegetarijanska različica s čičeriko. Okusen basmati riž je jed lepo dopolnil. Naj bo večkrat tako.
/ SREDA, 15. MAJ
Sredina delovnega tedna. Na poti v službo se ustavim na bencinski črpalki in natočim gorivo. Občutek imam, da mi ta opravek zjutraj vzame manj časa kot na poti domov. Če bi gledala na uro, bi pa verjetno bilo enako dolgo. Zanimivo, kakšni občutki vse se porajajo v meni. Zadnja leta službe in prostovoljstva sem zelo pozorna na svoje občutke in njih prepoznavanje. Kako kompleksna bitja smo ljudje.
V službi je danes na vrsti supervizijsko srečanje. Namenjeno je aktivnim prostovoljcem, ki imajo pod vodstvom supervizorke možnost spregovoriti o svojih stiskah in dilemah, ki se mogoče pojavijo pri delu na telefonu. Supervizorka s poslušanjem, zastavljanjem ključnih vprašanj in drugimi tehnikami pomaga udeležencem pri iskanju najboljših rešitev. Zraven teh srečanj so prostovoljci mesečno podprti s strokovnimi predavanji. In še podatek, vsi supervizorji in vsi predavatelji svoje delo opravijo brezplačno. Gre jim velika zahvala.
/ ČETRTEK, 16. MAJ
Zadnji dan zapisa mojega dnevnika naj bi se končal z zapisom iz nočnega dežuranja. Vendar se je za to noč prijavila druga prostovoljka. Name čaka ena izmed prihodnjih noči.
Ko so me pred leti v službi vprašali, na kaj naj bodo pozorni pri izbiri nove sodelavke v Ljubljani, ki opravlja podobno delo kot jaz, najprej nisem poznala odgovora. Po premisleku sem prišla do zaključka, da meni veliko pomeni podpora moža in bližnjih. Moja služba se včasih nenadoma podaljša, velikokrat je treba biti na voljo med prazniki, tu in tam se pojavi okvara telefona. In je treba delovati takoj. Takrat je zelo dobrodošlo, da domači to sprejmejo z odobravanjem. Hvaležna sem, da je tako.
Če iz zgoraj zapisanega ne razberete, kaj imam raje, službo ali prostovoljstvo, je moj odgovor oboje. Eno in drugo mi je pisano na kožo, zaradi obojega postajam boljši človek. Elisabeth Lukas je v knjigi Tvoje življenje je tvoja priložnost omenila lep stavek Alfreda Delpa: "Če je po človeku prišlo na svet nekaj več ljubezni in dobrote, nekaj več luči in resnice, je njegovo življenje imelo smisel."
P. S. Nobeden od mojih bližnjih ne ve, da sem pisala dnevnik za Večer. Če bodo kupili časopis, jih čaka presenečenje.
Irena Tumpej, živahna in optimistična duša, ki jo odlikuje trdna povezanost z realnostjo. Navdušena je nad peko kruha z drožmi in delom na vrtu, svoj čas pa radodarno posveča tudi prostovoljnemu delu. Najraje je v objemu svojega doma in skodelice vroče kave.
