/ PETEK, 6. marec
Petek je moj najljubši dan. Pa ne zato, ker je jutri sobota, za soboto nedelja. Rad imam petke, ker nekako zaokrožijo cel teden, in ta teden je bil zelo bogat. V Sloveniji teče, pravzaprav se šele zares začne projekt Aktivno Inkluzivno, namenjen izboljšanju dostopnosti športa za invalide in njihovi družbeni vključenosti.
Sem eden od dvanajstih koordinatorjev, ki organizirajo in izvajajo vadbo po celi Sloveniji. Prav tako koordiniram aktivnosti z nacionalnimi športnimi zvezami, lokalnimi športnimi organizacijami, invalidskimi, izobraževalnimi in drugimi institucijami. Zadolžen sem za področje naše regije, ki zajema kar 41 občin.
Znotraj tega projekta, ki ga sofinancira Evropska unija, bomo oblikovali nove programe, ki smo jih poimenovali ABC program športa za invalide. Gre za 60-urne programe redne vadbe z različnimi osnovnimi gibalnimi dejavnostmi, ki bodo prilagojene zmožnostim sodelujočih invalidov. Namen tega je, da se invalidi vključijo v športne dejavnosti dolgoročno.
Tudi danes je cel dan posvečen organizaciji in konkretnim vajam posamičnih skupin invalidov. Prav ponosen sem, da sem lahko del ekipe, ki bo marsikateremu invalidu, ne glede na starost ali stopnjo invalidnosti, polepšala življenje.
Ko pridem domov na pozno kosilo, si oddahnem in si rečem: lep dan je bil.
/ SOBOTA, 7. marec
Sobota je moj najljubši dan. Dan, ko lahko postorim vse, kar nisem čez teden: poročila, evidence, načrte in podobna administrativna opravila, ki jih ne maram, a jih sprejmem, ker brez njih ne gre. Danes bi rad spal dlje, a me iz postelje vrže misel, da je skrajnji čas, da uredim nekatere zadeve glede svoje knjige Ping pong terapija pri Parkinsonovi in podobnih boleznih. Navdih za knjigo sem dobil, ko sem začel trenirati ljudi s Parkinsonovo boleznijo. Pred leti me je društvo Trepetlika angažiralo, da sem postal trener namiznega tenisa za te bolnike, ker je bilo znanstveno ugotovljeno, da prav ta šport deluje najbolj terapevtsko v vseh pogledih. To je mednarodno gibanje in skoraj v vseh razvitih državah organizirajo treninge namiznega tenisa.
Po nekajletnih izkušnjah sem dojel, da ti ljudje potrebujejo priročnik, v katerem bom prikazal vse vaje in tudi napisal nekaj o športu, ki je tudi meni spremenil življenje. Dobesedno. Kot fantič sem začel trenirati namizni tenis v rodnem Kočevju, kjer živita moj oče Danilo in sestra Jana z nečakinjo Injo, in naredil lepo športno kariero. V sobi, kjer to pišem, je veliko pokalov, medalj in drugih priznanj za izjemno kariero, a vse to so predmeti. Tisto najpomembnejše je v spominu, v duši. Za trenutek zaprem oči in začutim neko nežno navdušenje, da lahko s svojim znanjem pomagam še drugim.
Priročnik je namenjen tudi vsem začetnikom, opremljen je s QR-kodami, ki vodijo do video posnetkov številnih vaj. Zaradi mojega mednarodnega ugleda in mednarodnih uspehov mojih varovancev sem prejel ponudbe za izdajo knjige v angleščini in nemščini. Temu bo namenjena ta sobota z vmesnim družinskim kosilom pri tašči Greti.
/ NEDELJA, 8. marec
Nedelja je moj najljubši dan. Dan, ko načelno in v teoriji naj ne bi ničesar delal. A nikoli ni bilo tako. Dopoldne sem spet pri knjigi in prevodih, organizaciji ipd.
Po kosilu, prvič po dolgem času, zaslužen počitek. Z Iris, mojo ženo, in hčerko Ajo se sprehodim do Mariborskega otoka, kjer sem kar nekaj let delal. Šele primerjava s prejšnjo službo pokaže, kako sem srečen v novi službi, ker lahko tako veliko dam ljudem, ki jim življenje ni prizaneslo. Pozno popoldne delam načrte za naslednji teden – nekaj v glavi, nekaj na papir.
/ PONEDELJEK, 9. marec
Ponedeljek je moj najljubši dan. Dan, ko se začne teden. Dan, ko ponovno srečam svoje varovance in spet zagledam iskrice v njihovih očeh. Veselje in ponos, ko ugotovijo, da nekaj zmorejo, za kar so še pred kratkim mislili, da jim ne bo nikoli uspelo.
Danes sem že od zgodnjih jutranjih v akciji. Najprej sem naredil trening zase, nato s skupino delovnih invalidov. V ABC vadbenemu programu je pet do deset invalidov. Na današnji vadbi smo veliko uporabljali lastike. So pa lastike že malo utrujene od vseh vadb in so nam začele pokati. Tako se je meni in še enemu gospodu strgala in naju je oba zelo zapeklo. Seveda se je cela telovadnica smejala. Danes smo delali predvsem na moči in ravnotežju. Ugotovil sem, da imajo slabše ravnotežje in tudi moči ne kaj preveč.
Skočim domov, nekaj pojem in se odpravim na Ptuj, kjer imam še dve vadbi. Prva je individualna z deklico, ki ima delno omejeno duševno motnjo. Igrava namizni tenis. Koliko volje in življenja ima. Iz vadbe v vadbo vidim napredek. Njena dobra volja je tako nalezljiva, da se sam z dobro voljo odpravim na vadbo v še eno skupino avtistov prve triade. S temi otroki imam prav posebno vez. Potreboval sem več kot mesec, da so me sprejeli. Na začetku je bilo nekako takole. Pridemo v telovadnico, zapremo vrata in nastane kaos. Eden je na tribuni, drugi pod njo, večina pa "leta" po celi dvorani. Zdaj ko so me sprejeli in smo postali prijatelji, z njimi lahko delam lep in celovit vadbeni proces. Danes smo imeli dva poligona, malo smo se lovili in se na koncu obvezno igrali gnilo jajce. Bilo je zelo zabavno, zelo sproščujoče.
Pozno kosilo, po katerem ne jem več. Zvečer z Iris obujava, kaj lepega se nama je ta dan zgodilo, pogledam dobro TV-oddajo in grem utrujen počivat.
/ TOREK,10. marec
Torek je moj najljubši dan. Dan, ko nadaljujem svoje poslanstvo.
Tudi danes sem začel zelo zgodaj. Skoraj na tešče sestanek v OŠ Gustava Šiliha o seminarju za namizni tenis za učitelje osnovnih šol otrok s posebnimi potrebami. Prišlo je 16 učiteljev. Najprej je voditelj predstavil specialno olimpijado, spregovoril o njenih nalogah in seveda tudi o tem, kako slovenski športniki zastopajo našo državo. Nato smo šli v telovadnico, kjer smo imeli praktični in teoretični prikaz namiznega tenisa. Ker je ta šport moja domena, sem se zelo razgovoril. Predvsem je bila tema, kako otroke z duševno motnjo sploh animirati za ta lepi šport. Povedal sem jim svojo izkušnjo, ki pravi, da je navdušenje otrok ključno. Če se jim karkoli zameri, je to zelo težko popraviti. Zato sem večkrat apeliral na učitelje, da je s temi otroki treba biti nežen, prijateljski. Še posebno z najmlajšimi, ki so še občutljivejši in bolj zaprti v svoj svet. Kasneje smo šli skozi različne tehnike udarcev, serviranja, vračanja ... Vse je potekalo v zelo sproščenem in prijetnem vzdušju.
Kasneje sem šel še v Ozara zavod Maribor. Ozara je zavod za usposabljanje in zaposlovanje invalidov, ki opravlja tudi raziskovalno in razvojno dejavnost na področju družboslovja in humanistike. Tudi pri njih imam ABC vadbeni program znotraj projekta Aktivno Inkluzivno.
Po končani vadbi grem v pisarno, ki jo imam v zdravstvenem domu Adolfa Drolca. Ob torkih imam uradne ure od 12. do 15. ure. Danes sem imel dva sestanka, s predlogom po odprtju še ene skupine, s katero bi delal v zdravstvenem domu.
Torek je zares pester. Popoldne sem bil ponovno v OŠ Gustava Šiliha, kjer sem si ogledal vadbo, v kateri so otroci z duševno motnjo delali na različnih poligonih in se zabavali.
/ SREDA,11. marec
Sreda je moj najljubši dan. Ker je sreda. Ni niti začetek niti konec.
Jutranja vadba z najboljšim prijateljem je samo nakazala, da bo danes prelep športni dan. Bilo je veliko smeha, malo manj igranja, bilo pa tudi veliko pogovora in pametnega razmišljanja. Po tej vadbi mi je bilo v nadaljevanju dneva vse veliko lažje.
V isti dvorani sem nato imel znotraj ABC programa vadbo z bolniki s Parkinsonovo boleznijo, ki imajo veliko težav z ravnotežjem, koordinacijo. Nekaterim je težko, ker ne morejo ležati na trebuhu zaradi podkožne črpalke za dovajanje zdravila. Vseeno naredimo veliko vaj z razteznimi trakovi.
Popoldne grem v OŠ Ljudevita Pivka na Ptuju. Tam me je že čakala skupina nadobudnih otrok, ki so komaj čakali, da začnemo. Danes smo se lovili z različnimi nalogami. Najbolj vesela je bila igra, ko smo imeli na zadnjici repek, ki ga je moral tisti, ki lovi, potegniti iz hlač. Še bolj zanimivo je bilo, ko je moral tisti, ki so ga ulovili, narediti pet počepov. Ta igra je bila najboljša, ker so vsi lovili samo mene. Samo predstavljajte si, koliko počepov sem naredil. Nato smo naredili še en poligon, se šli kot vedno gnilo jajce in popoldneva je bilo konec.
Domov sem prišel tako izmučen, da sem samo nekaj pojedel in sem že bil v postelji. V tako dobri telesni kondiciji nisem bil niti v času, ko sem aktivno igral namizni tenis v ŽNTK Maribor in smo redno osvajali naslove državnih prvakov.
/ ČETRTEK, 12. marec
Četrtek je moj najljubši dan. Ker bom končal ta dnevnik. Priznam, nisem navajen takšnega pisanja, saj ves čas razmišljam, kaj bi moral še napisati, a nisem.
Bliža se konec tedna in jaz imam še nekaj vadb, ki jih moram pripraviti in izpeljati. Spet sem v dvorani Tabor, kjer imam prvo vadbo. Danes so na sporedu vaje z žogami in utežmi. Delovni invalidi imajo kar veliko energije, tako da moram tudi sam vložiti veliko napora, da jim sledim. Ena ura mine, kot bi mignil, in vsi smo že prepoteni. Tudi z njimi je najlepši del, ko počivamo in se pogovarjamo. Tako pridejo malo do sape in lahko povedo, koliko jim pomeni ta vadba. Zmeraj si povemo še kaj zabavnega.
Moram povedati, da je ta teden minil zelo hitro in predvsem s polno dobre volje in pozitivne energije, ki so mi jo dali moji vadeči. Lahko se jim samo zahvalim, da so me vsi dobro sprejeli, in že se veselim naslednjih dogodkov, ki so povezani s projektom Aktivno Inkluzivno.
Zares sem neskončno hvaležen za to delo. Pomagati, usposabljati, učiti, razveseljevati ljudi, posebej pa otroke, ki jih je življenje prikrajšalo za marsikaj, kar se nam zdi samoumevno. Morda zato svoje normalnosti ne znamo ceniti in zanjo nismo hvaležni. Jaz sem. In tega me učijo moji varovanci. Vsak dan. Od petka do petka.
