Hrvaški filmski režiserki Dani Budisavljević je na letošnjem filmskem festivalu v Pulju uspelo nekaj, kar so si lahko predstavljali le redki. Njen film Dnevnik Diane Budisavljević o humanitarni akciji, v kateri je avstrijska katoličanka iz ustaških koncentracijskih taborišč rešila več kot deset tisoč otrok preganjanih pravoslavnih družin, je zasenčila doslej največji hrvaški vojni spektakel General, ki se vrti okrog lika in dela Anteja Gotovine. Medtem ko je za slednjega ne ravno presenetljivo že na otvoritvi navijala hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, so občinstvo, žirija in stroka za svojega vzeli Danin film in mu namenili večminutne ovacije ter štiri nagrade: puljski areni za najboljšo režijo in glasbo, nagrado občinstva in diplomo združenja evropskih filmskih kritikov FEDEORA za najboljši hrvaški celovečerec. Podobno čarobna projekcija se je odvila na filmskem festivalu v Motovunu, kjer smo vsi presunjeno obsedeli na sedežih na do zadnjega kotička napolnjenem osrednjem trgu, čeprav je okrog nas divjala epska nevihta (po hrvaško "oluja").
Veličina Dianine reševalne akcije je v tem, da si je ne more prilastiti nobena stran, saj govori resnico o tem, kakšna je naša družba: ne črno-bela, ampak pisano življenjska
Komunistična oblast ni mogla sprejeti, da bi Avstrijka, se pravi predstavnica v vojni premaganega naroda, ki je hkrati del visoke meščanske družbe, lahko imela takšne zasluge
Vsi skupaj živimo na tem prostoru. Ni treba, da se imamo ne vem kako radi, a vedno bolj se kaže, da na takšnem sovraštvu ne moremo ničesar zgraditi
Nismo se še naučili, da imamo, ko sodelujemo, mnogo večjo težo kot takrat, ko se tolčemo po prsih, da smo Hrvati, Srbi, Slovenci ...
