"Podnebne spremembe so neposredno vezane na globalni razredni boj. Ne gre le za boj proti kapitalizmu, gre za razredni boj," pravi ameriška politologinja Jodi Dean.
Datum 21. september 2019 04:59
Jodi Dean
V novi knjigi vlečete ločnico med zavezništvi, ki jih povezujete z identitetnim občutkom pripadnosti, in tovarištvom, ki pravite, da je odnos, ki ga je treba graditi, ohranjati in braniti na političnem polju. Kako v tej luči vidite globalne okoljske štrajke mladih, ki jih podpirajo tudi številni sindikati?
Ali obstaja nevarnost, da protesti ostanejo le manifestacije množic brez daljnosežnih posledic na sistem? Sindikati opozarjajo, da zakoni ne dovolijo političnih stavk – prekinitev dela, ki se ne tičejo neposredno pogojev dela. Marsikje vidimo stopnjevanje kriminalizacije solidarnosti. Se prakse tovarištva v sedanjem sistemu vse bolj otežuje in celo prepoveduje?
Bili
ste del organizacijskega odbora Mednarodne stavke ob svetovnem dnevu žena. Vidimo direktne akcije skupine Upor proti izumrtju (Exctinction rebellion)...
Kje se v praksi oblikuje tovarištvo in kako se ohranja? Sistem sili ljudi v iskanje individualnih rešitev, celo sindikati pristajajo na odpuščanja kot nujni korak za dolgoročne obljube delodajalcev.
V Ameriki – z Berniejem Sandersom in zdaj z mladimi za ukrepanje zoper podnebno krizo se zdi, da je prišlo do oživitve političnega delovanja. V Evropi vidimo proteste proti rasizmom in anti-nacionalistične akcije. A še vedno si mnogi ne želijo 'umazati rok' s politiko. Kako to razumete?
A obstoječe politične stranke so v veliki meri del sistema, hierarhij – in problema.
Ko ste govorili o blokadah ob jezeru Seneca, ste dejali, da so protesti za nekaj časa postali način življenja. Se lahko prakse tovarištva vključi v načine življenja, kot jih poznamo? V času prvih številčnejših prihodov beguncev smo v Sloveniji videli izjemen solidarnosten odziv ljudi, a nato je država prevzela nadzor, s čimer je prišlo do dvojega: ljudje so se lahko vrnili k običajnim življenjem, razčlovečenje ljudi, ki so prihajali čez mejo, pa je postalo enostavnejše.
Lahko v nenormalnosti najdemo način, da preživimo in spremenimo stvari na bolje? Mnogi pravijo, da nimajo časa za revolucijo.
Kako se boriti zoper te ideje in za skupnostne rešitve?
A ljudje danes najpogosteje ne zaupajo več, da jih drugi ne bodo izigrali, izdali.
Kakšno vlogo igrajo medijske podobe distopije?
V intervjuju o mednarodni stavki od dnevu žena ste dejali, da je 1 odstotek najbogatejših genocidni razred. Lahko pojasnite?
Smo pripravljeni na kaj takega?
Govorite torej o univerzalni, globalni politični organizaciji?
Opozarjate, da tovarištvo ni državljanstvo. Kako pomembni sta univerzalnost in enakopravnost?
Lahko to nadomesti države, ki so danes glavne nosilke zagotavljanja človekovih pravic?
A kakšen odnos si predstavljate, da se oblikuje do ljudi, ki niso tovariši? In kako tovarištvo gradi in uresniči svojo moč?
Mislite pa, da tovarištvo levice predstavlja večino?
Ne bodo tega prerasli? Ko bodo dobili službe, otroke in se 'normalizirali'?
Kaj so prakse, ki vas navdihujejo?
Hipni muzej, ki ste ga pripravili, pa je služil tudi informiranju o uporu v Attici, ko je okoli 1300 zapornikov zahtevalo politične pravice in boljše pogoje in v katerem je na koncu umrlo 33 zapornikov in 10 zaposlenih v zaporu?
Kako pomembne so tudi drugačne ekonomske oblike organiziranja za krepitev tovarištva?
In gre bolj za preživetveno prakso kot za emancipatorno delovanje?
